Pokaži, kaj znaš
Čas branja 6 minPrepričan sem, da je med bralci mnogo predstavnikov moje, torej generacije X, ki smo od svojih dedkov in babic v otroštvu mnogokrat poslušali zgodbe o njihovih »vajenskih« izkušnjah. V njihovih najstniških letih so jih starši poslali k posameznim obrtnikom, da bi se izučili za peke, mesarje, tesarje, krojače in šivilje ter druge obrtniške poklice.
Glede na to, da so ti »vajenci« z leti pridobivali na praktičnem znanju in izkušnjah v njihovih panogah, so številni sčasoma postali pravi mojstri na svojih področjih in so svoje veščine razvili do popolnosti.
Potem se je svet obrnil na glavo
V dobi mojega formalnega izobraževanja je bil ta svet obrnjen na glavo. Izobraževalni sistem, pa tudi družbene norme so mlade silile v to, da smo za vsako ceno želeli priti do univerzitetne izobrazbe, pa najsi bo katere koli že smeri. Triletne poklicne srednje šole so bile v naših glavah namenjene tistim, za katere so šolski psihologi menili, da bodo imeli težave v štiriletnih srednjih šolah. Na tem mestu je popolnoma odveč pojasnilo, da gimnazijci v času štiriletnega šolanja nismo bili vključeni v nobeno praktično obliko usposabljanja. Kot da bi nas čuvali za leta, ko bomo svoj možganski potencial izpopolnili do skrajnih zmogljivosti. Tako so torej minila srednješolska leta in po maturi se je v moji gimnazijski generaciji velika večina maturantov odločila za razne fakultete družboslovnih ved, nekaj zagrizenih ljubiteljev računalniških igric se je podalo na fakulteto za računalništvo, med nami pa je bilo še nekaj posameznikov, ki so bili izrazito talentirani za katerega od naravoslovnih predmetov in so pač nadaljevali njihov študij na tistem, njim ljubem področju. Nihče, poudarjam, nihče nam ob vpisu na študijske programe ni svetoval, naj pri izbiri študija upoštevamo tudi možnosti zaposlitve po končanem študiju, ter konkurenco enako izobraženih kadrov, ki so že takrat bili na trgu delovne sile. Predpostavimo, da si bil v takratnem času uspešen pri vpisu na fakulteto, saj si bil v nasprotnem primeru v težavah. Gimnazijski maturant je bil in je še danes sinonim za težko zaposljivo osebo brez specifičnih strokovnih znanj.
Hudo pomanjkanje izkušenj in operativnih znanj
Nekaj let zabave, mnogo prebedenih noči ob knjigah, malo potovanj in človek prijadra do univerzitetne diplome. Mnogi od diplomantov na fakultetah, ki letno izbruhajo po nekaj sto intelektualcev, se vsi naenkrat podajo na lov za redka prosta delovna mesta na trgu. Spet drugi diplomirajo na področjih, ki v Sloveniji sploh ne omogočajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi. Mnogo študentov v času študija spozna težave pri iskanju zaposlitve po končanem študiju in preprosto vleče svoja študentska leta preko vseh razumnih meja. Trg delovne sile v Sloveniji je zaradi mnogih zakonodajnih in kulturoloških dejavnikov relativno slabo delujoč in tako tudi razpisi za prosta delovna mesta slepo sledijo predlogam, ki se zdijo dovolj preizkušene, da ne bodo pritegnile pretirano mnogo prijav neprimernih kadrov. Za mnoga enostavnejša delovna mesta se zahteva univerzitetna stopnja izobrazbe, zato posamezniki dokončujejo študije na doslej širšim množicam neznanih fakultetah in si na ta način kupijo vstopnico za kandidaturo na razpisanih delovnih mestih. Rezultat vsega napisanega so gore prijav na vsako razpisano delovno mesto, večina od njih z izpolnjenimi formalnimi razpisnimi pogoji in z eno skupno lastnostjo – hudim pomanjkanjem konkretnih delovnih izkušenj in operativnih znanj. Pa se za trenutek vrnimo k diplomantom. Kaj menite, koliko diplomantov ekonomske fakultete je pred prvo zaposlitvijo videlo, kako v praksi poteka planiranje nabave v proizvodnem podjetju? Koliko diplomantov pravne fakultete je zmožnih prvi dan po opravljeni diplomi sestaviti pravni dokument, ki bi bil uporaben v gospodarstvu? Podobnih primerov lahko naštejemo, kolikor hočemo. Ljudje, ki končajo univerzitetni študij praviloma nimajo znanj, ki se iščejo na trgu. Razlog je v premajhni prepletenosti univerz in gospodarstva in preskromnem vključevanju študentov v projekte, ki obstajajo v gospodarstvu. Na ta način izgubljamo vsi – podjetja, ker ne najdejo kadrov z izkušnjami, in kandidati za zaposlitev, ker si zaradi neizkušenosti ne morejo najti zaposlitve.
Podjetja težavo rešujejo po svoje
Glede na to, da na sistemskem nivoju torej ni rešeno vprašanje pridobivanja praktičnih znanj pri študentih že v času študija (pri srednjih poklicnih šolah to deluje denimo mnogo bolj učinkovito), so se nekatera podjetja odločila, da se težave lotijo po svoje. Na fakultetah tako danes potekajo delavnice, ki jih organizirajo posamezna podjetja in preko njih identificirajo najbolj obetavne bodoče kadre, ki jih povabijo k sodelovanju že v času študija. Na ta način si študenti že med študijem pridobijo nekaj praktičnih izkušenj in spoznajo tudi delovanje gospodarskih družb od znotraj, še preden vstopijo na trg delovne sile. Šok in razočaranje sta tako ob zaključku študija manjša, mnogi od teh študentov pa si svoje kariere začrtajo že med študijem. Žal so to pri nas še vedno posamezni izolirani primeri dobrih praks, medtem pa veliki gospodarski sistemi še vedno delujejo po principih zaposlovanja in nagrajevanja iz prejšnjega tisočletja, ki temeljijo na formalni stopnji izobrazbe in dolgoletni lojalnosti delodajalcu (da niti ne omenjamo očetov, stricev in tet, ki pomagajo pri napredovanju). Skladno z Darwinovo teorijo o prilagodljivosti vrst tako najboljše kadre že med študijem poberejo najbolj agilne organizacije, ki so na ta račun še kvalitetnejše, medtem ko manj kvalitetni, manj ambiciozni in na splošno manj zaželeni kadri počakajo do konca študija, morda zaključijo še podiplomski študij in se na koncu zaposlijo v enem od dinozavrov, kjer lahko svojo stopnjo izobrazbe prodajo bistveno bolj ugodno, kot bi jo lahko v podjetju, ki nabira kadre že med njihovim študijem. Takim agilnim podjetjem namreč ni toliko mar za strokovne ali znanstvene nazive na vizitkah njihovih zaposlenih, temveč jih bistveno bolj zanima, kaj ti ljudje znajo. In ker znanje gravitira proti tovrstnim sistemom, slednji postajajo vse bolj konkurenčni, svojim zaposlenim lahko ponudijo boljše pogoje za delo in osebnostno rast in na ta način privabljajo vedno najboljše kadre. Medtem na drugi strani tradicionalne organizacije padajo v luči konkurenčnosti, svojim zaposlenim lahko ponudijo le slabše pogoje za delo in posledično se znajdejo v padajoči spirali, ki se za mnoga podjetja ne konča dobro.
Nazaj in naprej v sistem vajeništva in mojstrstva
Ne trdim, da formalna stopnja izobrazbe ni pomembna. Zaželeno je, da ljudje osvojijo izobrazbeno stopnjo, ki jim omogoča, da so konkurenčni na svojem strokovnem področju, pri tem pa je izrednega pomena, da se izobražujejo v inštitucijah, ki jim omogočajo pridobitev najboljših znanj, prilagojenih za potrebe bodočih delodajalcev. Po drugi strani se mi zdita univerzitetna stopnja izobrazbe ali celo podiplomski študij za nekatere poklice popolnoma nepotrebna in bi čas, ki ga ljudje potrošijo za pridobitev ustreznih diplom raje porabil za pridobivanje praktičnih izkušenj in veščin, ki novodobne vajence spreminjajo v mojstre na svojih področjih. In ko sem že pri vajencih in mojstrih. Za vse poklice bi bilo zelo smotrno, da bi se uvedel sistem vajeništva in mojstrstva, pa čeprav bi ga zaradi politične korektnosti verjetno danes morali poimenovati sistem mentorstva ali coachinga. Na ta način bi se omogočil boljši pretok znanja med generacijami in povečala bi se učinkovitost izobraževalnega sistema, ter posledično tudi gospodarstva. Izumljamo toplo vodo? Komur se ne zdi, naj znova prebere prvi odstavek tega teksta.
Nihče, poudarjam, nihče nam ob vpisu na študijske programe ni svetoval, naj pri izbiri študija upoštevamo tudi možnosti zaposlitve po končanem študiju, ter konkurenco enako izobraženih kadrov, ki so že takrat bili na trgu delovne sile.
