POMEN FRUSTRIRANJA V PROCESU UČENJA

NATAŠA TOVORNIK, senior svetovalka, Competo, d. o. o. IN MANCA GROM, psihologinja in svetovalka, Competo, d. o. o.

Facebook
LinkedIn

 »Kdaj si zadnjič nekaj naredil prvič?« je vprašanje, na katerega nam nadobudni malčki začnejo naštevati toliko stvari, da prehitevajo sami sebe, medtem ko se večina odraslih namršči in krepko brska po svojem spominu.

Slednje običajno izhaja iz našega razumevanja, da imamo za seboj kar nekaj »prevoženih kilometrov«, ki so nas dobro usposobili za spoprijemanje z izzivi. Vendar pa je vse hitrejši razvoj in napredek civilizacije v naš vsakdan vnesel tako veliko količino sprememb, da se z njimi težje usklajujejo, tudi tisti najbolj iznajdljivi. Stari rek »Vem, da nič ne vem« kar naenkrat malo bolje razumemo, saj nam prav nobena izmed strategij in pristopov, ki smo jih do zdaj tako suvereno uporabljali, ne koristi več.

Frustriranje ali frustracija?

Če ste kdaj ujeli kateri koli pogovor o tem, ko nekdo ni bil kos določeni situaciji, so svoje doživljanje pogosto opisali s tem, da so »občutili frustracijo«, »bili zafrustrirani« ali da »so frustrirali«. Sama bom raje uporabljala izraz frustriranje, ki opisuje naše vedenje v situaciji, medtem ko lahko frustracijo ljudje pogosto razumemo kot nekaj, kar se nam zgodi samo od sebe (npr. kot da bi zboleli za ošpicami). Če pa frustriranje razumemo kot naše vedenje, za katero se odločamo sami in ga lahko tudi spremenimo, takrat dobimo občutek moči in kontrole nad lastnim počutjem.

William Glasser1 poudarja, da je vse, kar počnemo, naša izbira, da se za vsako vedenje odločimo z namenom, da bi v dani situaciji kar najbolje poskrbeli zase in za zadovoljevanje svojih temeljnih potreb. Ljudje se v tem, katere so naše temeljne skupine