Pravo in davki

Pomen ustrezne komunikacije pri izterjavi pravnih oseb

Čas branja 13 min

Medsebojnega sodelovanja med subjekti na trgu, tj. (zlasti) pravnih oseb, si ni mogoče predstavljati brez obstoja upniško dolžniškega razmerja.

Če dolžnik svoje obveznosti izpolnjuje v skladu s sklenjeno pogodbo, se vprašanje načina komunikacije z namenom dosega izpolnitve obveznosti med upnikom in dolžnikom običajno ne pojavi. Kadar pa dolžnik svojih obveznosti ne izpolnjuje, je korekten, strokoven in dolžniku prilagojen pristop upnika h komunikaciji lahko odločilnega pomena.

Dolžnik zamuja z izpolnitvijo obveznosti – kaj storiti?

Kadar dolžnik zamuja z izpolnitvijo svoje obveznosti, ga mora upnik ustrezno opozoriti na zamudo pri izpolnitvi. Dolžnikova zamuda z izpolnitvijo nastopi, kadar ta ne izpolni svoje obveznosti v (pogodbeno) določenem roku. Če rok v sami pogodbi ni določen, nastopi zamuda dolžnika šele s t. i. notifikacijo.1 Pri tem mora upnik pozorno spremljati, kdaj je dolžnik prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti2 z namenom preprečiti nastop zastaranja terjatve.

349. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb2 zastarajo v treh letih, pri čemer zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev (pri posojilnih pogodbah pa npr. z zamudo vračila posameznega obroka posojila ali celo celotnega posojila, če je bilo poplačilo določeno v enkratnem znesku),4 zato mora upnik dolžnika z zamudo seznaniti še pred nastopom zastaranja terjatve. Če terjatev zastara, upnik ne more več (prisilno) zahtevati izpolnitev obveznosti, terjatev pa postane naturalna. Navedeno sicer ne pomeni prenehanja obstoja same terjatve, vendar pa jo dolžnik lahko izpolni zgolj prostovoljno.3

Splošno o uporabi ustreznih komunikacijskih veščin

Ker gre za poslovni odnos med dvema gospodarskima subjektoma, tj. pravnima osebama, je potrebno upoštevati določena pravila in običaje v komunikaciji. V izogib preobširnemu navajanju naj zgolj poudarim, da je treba vsekakor spoštovati vsa osnovna pravila, ki zadevajo tako verbalno kakor tudi neverbalno komunikacijo, skladno s poslovnim bontonom in poslovnimi običaji. Tako npr. naslovnika (tj. dolžnika) vedno naslavljamo z ustreznim nazivom, ne glede na predhodno sodelovanje. Prav tako je treba upoštevati pravila, ki zadevajo pošiljanje vabil za sestanek, elektronskih sporočil ali drugih pisanj, ki jih pošiljamo dolžniku. Dolžniku je treba ponuditi možnost pojasnitve vzrokov za nastalo zamudo, prav tako mu omogočiti, da predlaga ustrezno rešitev. V sklopu (ne)verbalne komunikacije se je treba vsekakor vzdržati ravnanj, ki bi kakor koli užalila dolžnika ali mu dajala občutek podrejenosti.


Številka:

Več v kategoriji Pravo in davki

Več člankov iz te kategorije