Poslovne reprezentance
Čas branja 5 minŠport in posel sta iz leta v leto bolj povezana. Prepletenost je prepoznana na različnih ravneh. Šport na vrhunski ravni je vse bolj (tudi) posel; ima pomembno vlogo v družbi, v politiki, v gospodarstvu, v zdravju; posredno ali neposredno v nekaterih okoljih ustvarja tudi dobičke. Prepletenost se kaže tudi v tem, da večina ljudi iz poslovnega sveta uporablja šport kot pomemben del načina življenja.
Podobnosti so tudi v kadrovanju in veščinah vodenja, pa tudi v iskanju talentov, izjemnih posameznikov, ki ustvarjajo, sprožajo presežne vrednosti. V športu poznamo reprezentance (držav, mest) in reprezentante. S tem prispevkom predlagamo uvedbo modela reprezentanc tudi v gospodarstvu in poslovnem svetu. Najboljši kadri, ki so morda odšli (v tujino), naj postanejo reprezentanti. Lahko uporabite modele iz športa.
V športu v Sloveniji praviloma talente najdemo, izpopolnimo; v zadnjih letih pa se nam vse pogosteje dogaja, da nam tisti najboljši »pobegnejo« v tujino. Tako se dokončno v vrhunske igralce/strokovnjake praviloma izbrusijo v tujini. To je uvodoma sprožalo veliko nezadovoljstva, celo frustracij pri trenerjih, ki so te igralce »naredili«, pri klubih, ki so v te igralce vlagali finance za njihov razvoj. Ti trenerji oziroma predstavniki klubov so bili ob odhodih teh igralcev užaljeni in prizadeti … To ni (bilo) dobro. Za nikogar.
Igralci so odhajali z grenkim občutkom, da so nekoga z odhodom razočarali in prizadeli, trenerji so se kot kreatorji njihovih karier počutili nekako »zapuščene in izigrane«. Tako so bile poti morebitnega ponovnega sodelovanja dokaj zaprte. V zadnjih letih se migracijski tokovi v športu intenzivirajo, odhodi najboljših so postali splošno priznano dejstvo, torej neobhodno je treba sprejeti, da najboljši kadri odhajajo. A na srečo imamo v športu organizacijsko strukturo in kulturo reprezentanc; torej naši kadri, naši igralci (pa tudi trenerji) se domov vračajo preko reprezentanc. S tem vračajo tistim, ki so jih zgradili.
Kaj pa, če bi našli način, da podobno oblikujemo in organiziramo reprezentante poslovnega sveta? Torej zavestno in načrtno bi gradili najboljše kadre, če bi želeli oditi (v tujino), bi jih spoštljivo in dobronamerno »pospremili« v svet, novim izzivom in zaslužkom naproti, potem pa bi jih, ko bi bilo v Sloveniji potrebno narediti kaj posebnega in velikega, poklicali nazaj. V poslovne reprezentance. Te reprezentance bi bile različnih oblik in za različne priložnosti. Kot to počnemo v športu! Zveni neverjetno, kajne; a verjamem, da bi bilo izvedljivo.
Ena izmed osnovnih podobnosti v vodenju med športom in poslovnim svetom je, da tako trenerji in vodje iščemo vrhunske posameznike, izjemne talente, takšne, ki bodo nekoč »top performeji«; takšne, ki bodo gonilo pri vzpostavljanju nadpovprečne uspešnosti, stanja, da bomo mi in naša ekipna/skupina/podjetje med zmagovalci in nikoli (ali pa redko) med poraženci. Povsod so takšni talenti izjemno zaželeni in iskani. Nekateri bodo okolju več, nekateri manj »prinašali«. Nekatere bomo premalo, druge preveč plačali. Mi, torej družba ali organizacija, bomo na dolgi rok pridobili, če bomo poskušali sooblikovati njihove karierne (pa tudi osebne) poti.
Slovenski šport ustvari ter razvije veliko športnih talentov in jih pripelje do vrhunske ravni; skoraj praviloma takšni odidejo v tujino in igrajo v najboljših klubih. Veliko je primerov v športu, zelo odmevni so v hokeju, v košarki. V tem prispevku bom bolj osvetlila primer rokometa, a ideja je povsod podobna.
Slovenski rokomet že vrsto let beleži izjemne uspehe članskih reprezentanc, pa tudi mladinskih in kadetskih reprezentanc. Slovenska stroka je torej »ustvarila« veliko igralcev, ki so že leta med vodilnimi igralci v najmočnejših evropskih klubih v rokometno najbolj razvitih državah. Trenutno v tujini igra ogromno igralcev, ki so bili »odkriti in razviti« v slovenskih klubih. Verjetno najbolj prepoznavni so Kavtičnik v Franciji, Zorman v poljskih Kielcah, Zarabec v nemškem Kielu, Sebastjan Skube na Danskem, kar nekaj igralcev igra v močnih klubih na Madžarskem in drugje (Staš Skube, Vid Poteko, Blaž Janc, Gašper Marguč, Matevž Skok, Primož Prošt, Matej Gaber …), v tujino pa se odpravlja tudi ogromno članov mladih slovenskih reprezentanc.
Praktično večina reprezentantov v vseh moštvenih športih igra v tujini. Ampak, kar je res dobro v športu – ti talenti, ki jih je »rodil« slovenski rokomet, vlaganje v njihov športni razvoj na neki način Sloveniji vračajo tako, da igrajo za reprezentanco. Ti slovenski fantje, ki osnovno raven mednarodne uveljavitve praviloma dosežejo v slovenskih kadetskih in mladinskih reprezentancah, ali pa malo pozneje v članski reprezentanci, potem dobivajo povabila najbogatejših in najrazvitejših evropskih klubov.
S tem ustvarijo pogoje za ustrezno karierno pot, pa tudi ustrezen zaslužek, ki pritiče vrhunskim igralcem in strokovnjakom. Tem pogojem financiranja slovenski klubi v zadnjih letih ne morejo slediti – žal. Zato ne bi bilo povsem korektno, da bi jih zadrževali doma z nesmiselnimi pravili, kot je bilo to nekoč. Sedaj je prav, da jih v razvoju podpremo kot stroka in kot država, in jim lahko celo pomagamo oditi (v tujino). Tudi zato, da se bodo vrnili. Bogatejši. Pa ne mislim (le) na bančnem računu. Tudi v srcih, v izkušnjah in vedenjih.
In kako bi to izvedli? Možno je več modelov. Morda bi oblikovali reprezentance po panogah oz. branžah. Nekdo bi moral slediti strokovnjakom, ki so v tujini. Ko bi se v Sloveniji pojavil večji izziv, bi jih poklicali v slovensko poslovno reprezentanco. Seveda bi bil potreben vnaprejšnji dogovor, da bi tudi novi delodajalec to udejstvovanje in pretakanje znanja ter izkušenj podprl.
Ob vprašanju: TOP performerji v poslovnem svetu: build or buy? Nasvet iz športa bi bil: »Build&buy«. Oboje združiti in preplesti. Zavestno in načrtno. Glede na globalizacijo, gospodarske spremembe, kulturološka spreminjanja, glede na vzorce migracij, glede na trende v karierni poti …, procesa odhodov in splošnih migracij tako ali tako ni mogoče zaustaviti. Dejstvo je, da talenti in top performerji odhajajo … Poiskati je potrebno način, da se bodo organizirano (in z veseljem in spoštovanjem) vračali. Vračali morda nekoč za vedno, ali pa vsaj začasno v poslovne – kreativne reprezentance. Tudi mi, športniki, bi glasno navijali za te reprezentance top performerjev. Veliko lahko »damo« drug drugemu.
Ena izmed osnovnih podobnosti v vodenju med športom in poslovnim svetom je, da tako trenerji in vodje iščemo vrhunske posameznike, izjemne talente, takšne, ki bodo nekoč »top performeji«; takšne, ki bodo gonilo pri vzpostavljanju nadpovprečne uspešnosti, stanja, da bomo mi in naša ekipna/skupina/podjetje med zmagovalci in nikoli (ali pa redko) med poraženci.
