HRM

Pravne prakse nadzora nad zaposlenimi

Čas branja 11 min

Iz zakonske definicije delovnega razmerja izhaja, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Dejstvo je, da je mogoče vsako pravico zlorabiti, zato je zakon moral definirati pravice delodajalca, da se pravica do nadzora nad delavci ne prekorači. V članku bom predstavil omejitve na področju nadzora delavcev, ki izvirajo iz zakonske podlage, ter nekaj primerov prakse, ki precej ostro začrtajo meje nadzora in svobodo delavcev v delovnem razmerju.

Meje nadzora so postavljene tako v postopku zaposlovanja kot tudi v času delovnega razmerja. Delodajalec mora iskalcu ali iskalki zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati popolnoma enako obravnavo, ne glede na katerikoli dejavnik. Enako obravnavo glede na osebne okoliščine mora delodajalec zagotavljati tudi kandidatu oziroma delavcu zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.


Številka:

Več v kategoriji HRM

Več člankov iz te kategorije