Prepoved diskriminacije je eno vodilnih načel mednarodnega ter evropskega prava človekovih pravic in temeljno izhodišče Ustave RS. Namen članka je prikazati ugotovitve raziskave pravne ureditve pravice do enakopravnosti in prepovedi diskriminacije v mednarodnem pravu na podlagi Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Drugo težišče je na evropskem pravu, zlasti na podlagi EKČP in primarne ter sekundarne zakonodaje Evropske unije (EU). Tretji del članka zajema slovensko ureditev, izhajajočo iz Ustave RS in njene protidiskriminatorne zakonodaje. Ker sodobna pravna teorija in praksa v okviru prepovedi diskriminacije obravnavata tudi nadlegovanje in druge sorodne institute, se poudarjajo instituti, kot so mobing, nadlegovanje, šikaniranje in spolno nadlegovanje.

Mednarodnopravni vidiki pravice do enakopravnosti

Pravica do enakopravnosti oziroma prepoved diskriminacije je temeljna človekova pravica, ki zahteva enakopravno obravnavanje ne glede na kakršnokoli osebno okoliščino. Upoštevaje sicer široko diskrecijsko oblast držav je prepoved diskriminacije ključna obveznost, ki jo državam nalagajo praviloma vsi mednarodni dokumenti človekovih pravic. Večina jih je, denimo že temeljno določilo Splošne deklaracije o človekovih pravicah, po kateri je vsakdo upravičen uživati pravice in svoboščine ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino, specificirana in podkrepljena z dodatnimi mednarodnimi dokumenti. Poleg temeljnih določil, ki jih vsebujeta Pakt o državljanskih in kulturnih pravicah ter Pakt o ekonomskih in socialnih pravicah, ki izhajata neposredno iz prepovedi diskriminacije, pakta tudi zavezujeta članice, da bodo vsem ljudem, ki so na njihovem ozemlju in pod njihovo jurisdikcijo, zagotovile vse pravice, določene s paktoma (brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, politično ali drugo prepričanje, vero, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino).

Splošno določilo Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah v 2. členu zahteva, da država zagotavlja pravico do enakopravnosti oziroma enakopravno obravnavanje:

1. Države pogodbenice tega Pakta se zavezujejo, da bodo spoštovale in vsem ljudem, ki so na njihovem ozemlju in pod njihovo pristojnostjo, zagotovile v tem Paktu priznane pravice, brez razlikovanja glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.
2. Če to še ni določeno z ustreznimi zakoni ali drugimi ukrepi, je vsaka država pogodbenica Pakta dolžna sprejeti nujne ukrepe v skladu s svojimi ustavnimi postopki in določbami tega Pakta za sprejetje takih zakonskih ali drugih ukrepov, ki bi lahko bili potrebni za uresničevanje pravic, priznanih v tem Paktu.
3. Države pogodbenice tega Pakta se zavezujejo, da bodo: (a) zagotovile vsakomur, ki so mu bile kršene v tem Paktu priznane pravice in svoboščine, učinkovito pravno sredstvo tudi tedaj, kadar je kršitev storila oseba, ki deluje v uradnem svojstvu; (b) zagotovile, da bodo pristojne sodne, upravne ali zakonodajne oblasti in katerikoli drugi pristojni organi odločali o pravicah osebe, ki vloži pritožbo, in razvili možnosti za sodno varstvo; (c) zagotovile, da bodo pristojni organi uveljav­ljali tako zagotovljena pravna sredstva.

To splošno določilo dopolnjuje 3. člen o prepovedi diskriminacije glede na spol. Države obvezuje, da moškim in ženskam zagotovijo enakopravno uživanje državljanskih in političnih pravic, določenih v tem paktu. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, pa tudi v zvezi z omejevanjem pravic (prvi odstavek 4. člena) in drugimi obveznostmi držav, prepoved diskriminacije določa kot temeljno načelo. Opozoriti je treba zlasti na 24. člen, ki zahteva varovanje otrokovih pravic brez diskriminacije.

Temeljna dolžnost držav je zagotavljati načelo enakopravnosti pred zakonom, saj imajo vsi ljudje brez diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. Ključno vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s prepovedjo diskriminacije, pa je, ali mora država zagotoviti enakost ali enakopravnost pod svojo jurisdikcijo.

Jedro enakopravnosti in enakopravnega obrav navanja je 26. člen pakta (Vsi so pred zako nom enaki in imajo brez kakršnekoli diskrimi nacije pravico do enakega zakonskega var stva.). Določa temeljne zahteve državam o za konskem varstvu, ki pomeni varstvo z abstrakt nimi akti (zakonskimi in podzakonskimi) in konkretnimi akti državne oblasti, in to v vseh okvirih izvršilne in sodne veje oblasti. V tem smislu mora zakon na podlagi drugega stavka 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah prepovedovati sleherno diskriminacijo in zagotavljati vsem ena ko in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem, zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepri čanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine.
Izjemno težo v mednarodnem pravu – prepoved diskriminacije je treba razumeti kot ius cogens mednarodnega prava in splošno nače lo, ki ga priznavajo civilizirani narodi – ima 26. člen pakta, saj je bil desetletja temelj jezikovnih, etničnih in verskih manjšin. Ta člen določa: V tistih državah, v katerih živijo etnične, verske ali jezikovne manjšine, osebam, ki pripadajo takim manjšinam, ne bo odvzeta pravica, da skupaj z drugimi člani svoje skupine uživajo svojo lastno kulturo, izpovedujejo in prakticirajo svojo vero ali uporabljajo svoj lasten jezik. Kolektivne pravice manjšin, etničnih in verskih skupnosti temeljijo ravno na prepovedi diskriminacije (področje manjšinskega prava bomo obravnavali v okviru kolektivnih pravic), pakt pa daje posebno težo prepovedi diskriminacije tudi v okviru enakega državljanstva. Vsak državljan ima tako na podlagi 25. člena pakta brez diskriminacije (glede na omenjene lastnosti) in brez nerazumnih omejitev pravico ter možnosti:

a) sodelovati pri upravljanju javnih zadev,

b) imeti aktivno in pasivno volilno pravico na svobodnih volitvah,

c) biti pod enakimi pogoji sprejet v javne službe svoje države.

Oblike diskriminacije in neenakopravnega obravnavanja

Temeljna dolžnost držav je zagotavljati načelo enakopravnosti pred zakonom, saj imajo vsi ljudje brez diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. Ključno vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s prepovedjo diskriminacije, pa je, ali mora država zagotoviti enakost ali enakopravnost pod svojo jurisdikcijo.

Enakost (equity) je v bistvu ideal, ki je neuresničljiv, enakopravnost (equality) pa je ratio mednarodnih dokumentov in notranjepravnih določil prepovedi diskriminacije. Posameznik ima pravico – država pa obveznost –, da ga obravnavajo enakopravno, ne glede na njegovo osebno lastnost (raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino).

V nasprotju z neposredno diskriminacijo, ki je očitna, je posredna diskriminacija
neenakopravno obravnavanje, ki je prikrito.

Gre za več oblik diskriminacije, ki jo teoretični koncepti različno kvalificirajo. Obravnavali bomo diskriminacijo, ki jo delimo na neposredno ter posredno diskriminacijo in nadlegovanje. Slednje (harassment), ki temelji na posameznikovi osebni okoliščini (spol, vera, državljanstvo, rasa itd.), je definirano kot diskriminacija, zato ga je treba tako tudi obravnavati.

Na podlagi mednarodnih in evropskih impulzov je neposredna diskriminacija definirana kot neenakopravno obravnavanje osebe zaradi njene osebne okoliščine, če je zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot druga.1

Šolski primer neposredne diskriminacije bi bil denimo razpis za delovno mesto, v katerem je navedeno, da morajo biti kandidati mladi moški. Tako izbirno merilo ženske in starejše osebe izključuje iz kroga kandidatov, ki se lahko prijavijo na razpis. Ženske in starejše osebe so zaradi spola ali starosti v manj ugodnem položaju, zato razpis pomeni diskriminacijo na podlagi kar dveh osebnih okoliščin – spola in starosti.2

V nasprotju z neposredno diskriminacijo, ki je očitna, je posredna diskriminacija neenakopravno obravnavanje, ki je prikrito.

Diskriminacija je zelo živ pojav. Med drugim jo je mogoče srečati pri zaposlovanju – na rasni, verski, etnični, spolni podlagi, pa tudi drugih.

Za tako posredno diskriminacijo zaradi osebne okoliščine gre, ko je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih okoliščinah v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanje objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna ter potrebna.3 Kot šolski primer posredne diskriminacije navaja literatura okoliščino, ki jo opisujemo v nadaljevanju. Podjetje je med pogoji za opravljanje dela na določenem delovnem mestu navedlo tudi, da bi moral delavec pred začetkom dela vsaj tri leta stalno prebivati v Republiki Sloveniji. Čeprav je stalno prebivališče na prvi pogled nevtralno merilo, tujci ta pogoj izpolnijo veliko teže kot slovenski državljani. Merilo stalnega prebivanja torej tuje državljane postavlja v slabši položaj kot slovenske, zato to lahko pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva ali narodnosti.4 Nadlegovanje (harassment) kot obliko diskriminacije pa lahko definiramo kot nezaželeno ravnanje, temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastraševalno, sovražno, poniževalno, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo in žali njeno dostojanstvo. Diskriminacija je zelo živ pojav. Med drugim jo je mogoče srečati pri zaposlovanju – na rasni, verski, etnični, spolni podlagi, pa tudi drugih.

Slovenska zakonodaja se v svojih trendih nanaša predvsem na evropsko sekundarno zakonodajo na tem področju.

Da bi mednarodna skupnost preprečevala tovrstne oblike diskriminacije, je sprejela več mednarodnopravnih instrumentov za preprečevanje diskriminacije: deklaracij o odpravi diskriminacije zaradi vere ali prepričanja (Deklaracija o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981), zaradi rasnih predsodkov (Deklaracija o rasnih predsodkih iz leta 1978) ter o odpravi diskriminacije etničnih, verskih in jezikovnih manjšin (Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin iz leta 1992) itd. Poleg deklaracij je sprejetih tudi veliko pravno obvezujočih konvencij, zlasti zoper diskriminacijo na področju zaposlovanja (Konvencija št. 100 Mednarodne organizacije dela o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za enako delo iz leta 1951, Konvencija št. 111 Mednarodne organizacije dela o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih iz leta 1958 itd.), izobraževanja (Konvencija proti diskriminaciji v izobraževanju, ki jo je sprejel UNESCO leta 1960) ter zoper diskriminacijo na podlagi spola, s čimer se bomo posebej ukvarjali (zdaj naj omenimo krovno konvencijo s tega področja, tj. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979).

Prepoved diskriminacije v EKČP

Evropska konvencija o človekovih pravicah temelji na pravici do enakopravnosti in prepovedi diskriminacije, saj določa, da so s konvencijo vse pravice zagotovljene vsem. Še več, v skladu s pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se prepoved diskriminacije nanaša na druge pravice, zajamčene s konvencijo. ESČP v zadevi Petrovic proti Avstriji: ESČP je že večkrat izpostavilo (med drugim v zadevi National Union of Belgian Police proti Belgiji), da 14. ilen pride v poštev v povezavi z drugimi zaščitenimi pravicami.

Osrednja klavzula enakopravnosti pri tem je 14. člen EKČP (prepoved diskriminacije): Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. V skladu z odločbo Lithgow in drugi proti Združenemu kraljestvu, v kateri je ESČP opredelilo test, po katerem je treba ugotavljati diskriminatornost posameznih ukrepov državne oblasti, pritožnik poudarja, da 14. člen Evropske konvencije ščiti osebe, fizične in pravne, tiste, ki so v podobnih situacijah di­skriminatornega razlikovanja ali ravnanja. Na podlagi zadeve Lithgow in drugi proti Združenemu kraljestvu je v okviru 14. člena razlikovanje deskriminatorno, če nima objektivnega in razumnega upravičenja. To pomeni, da razlikovanje ne zasleduje legitimnega cilja (legitimate aim), ali če ni podano razumno razmerje proporcionalnosti med uporabljenimi sredstvi in iskanimi cilji.

Nadlegovanje (harassment) kot obliko diskriminacije pa lahko definiramo kot nezaželeno ravnanje, temeljeie na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastraševalno, sovražno, poniževalno, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo in žali njeno dostojanstvo.

Sledil bo pregled transparentnih odločitev diskriminacije v povezavi z drugimi pravicami, zajamčenimi s konvencijo. V zvezi s pravico do življenja je ESČP ugotovilo kršitev 2. in 14. člena, ker bolgarske oblasti niso zagotovile (failed to) učinkovite preiskave umora, ki je imel rasističen predznak (racially motivated offence).5 Na enakih temeljih – failure to – nezagotovitve učinkovite preiskave rasističnega napada na člane romske skupnosti – je Sodišče spoznalo odgovorno Republiko Hrvaško zaradi kršitve 3. člena (prepoved mučenja in drugih oblik nečloveškega ravnanja).6

Tudi svoboda veroizpovedi (9. člen) je tesno povezana s prepovedjo diskriminacije. ESČP je spoznalo Gruzijo odgovorno kršitve 3., 9., in 14. člena zaradi stališča državnih oblasti v zvezi z napadom na shod Jehovovih prič.7 Neuresničevanje pravice do učinkovitega sredstva (13. člen) je lahko rezultat neenakopravnega obravnavanja – diskriminacije. V Romuniji državna oblast ni zagotovila ustreznih pravnih sredstev pripadnikom romske skupnosti zoper zlorabe na policijski postaji, ki naj bi bile rasno motivirane.8 Kršitev 8. člena v zvezi s prepovedjo diskriminacije je ESČP ugotovilo tudi zaradi tega, ker državne oblasti niso priznale kot veljavne posvojitve, ki je bila opravljena v tujini.9 Glede svobode izražanja je Sodišče ugotovilo kršitev 11. člena v zvezi s 14. členom, ko so lokalne oblasti prepovedale shod protestnikov proti homofobiji, ker je takšno stališče zastopal župan.10 In še, ob množici tovrstnih odločitev, nanašajočih se na paleto pravic iz konvencije, zadeva, ki jo mora proučiti tudi slovenska oblast – ESČP je namreč ugotovilo kršitev 2. člena 1. protokola k EKČP v povezavi 14. členom zaradi premestitve romskih otrok v »posebne« šole.11

Prepoved diskriminacije v pravnem redu EU

Prepoved diskriminacije, enakopravno obravnavanje in enake možnosti spolov so temeljna načela politike EU, opredeljena že v preambuli Listine Evropske unije o temeljnih pravicah: Unija, ki se zaveda svoje duhovne in moralne dediščine, temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakopravnosti(!) in solidarnosti; temelji na načelu demokracije in na načelu pravne države. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ima posebno poglavje o enakosti. Kot temeljno načelo zahteva enakost pred zakonom (20. člen), torej enakopravno obravnavanje vseh državljanov EU – upoštevaje sorazmerno omejitev te pravice –, ki je temelj delovanja skupnega notranjega trga in vseh ekonomskih svoboščin (prostega pretoka ljudi, storitev, blaga in kapitala).

Iz splošne klavzule enako(pravno)sti pred zakonom izhaja prepoved diskriminacije iz 21. člena listine:

Prepovedana je vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

Brez poseganja v posebne določbe pogodb je na njunem področju uporabe prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva. To splošno načelo prepovedi diskriminacije je načelo enakega obravnavanja. Drugi vidik prepovedi diskriminacije je enakopravnost glede na spol. Listina v 23. členu zahteva enako(pravno)st žensk in moških: Enakost žensk in moških se mora zagotoviti na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo. Načelo enakosti ne preprečuje ohranitve ali sprejetja ukrepov o specifičnih ugodnostih v korist nezadostno zastopanega spola.

Evropska konvencija o človekovih pravicah temelji na pravici do enakopravnosti in prepovedi diskriminacije, saj določa, da so s konvencijo vse pravice zagotovljene vsem.

Že z Amsterdamsko pogodbo se je Evropska skupnost zavezala, da bo v svojih politikah in aktivnostih spodbujala enakost žensk in moških ter si prizadevala odpraviti neenakost zaradi spola (2. in 3. člen). Poleg uveljavljanja integracije načela enakosti spolov (gender mainstreaming) pa je pogodba tudi osnova za sprejem posebnih ukrepov za boj proti diskriminaciji zaradi spola, rasnega ali etničnega porekla, vere ali prepričanja, starosti ali spolne usmerjenosti, invalidnosti (13. člen). Tudi Lizbonska pogodba izhaja iz prepovedi diskriminacije (8. člen PEU, 8. člen PDEU), uvaja pristop integracije načela enakosti spolov in je pravna podlaga za uvedbo pozitivnih ukrepov. Državam članicam dopušča, da lahko za zagotavljanje dejanske enakosti žensk in moških na trgu dela uporabijo ukrepe, ki zagotavljajo specifične ugodnosti podzastopanemu spolu pri zaposlovanju in poklicnem usposabljanju. Krovno določilo boja proti diskriminaciji v okviru Evropske unije je 12. člen PDEU: Pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti si Unija prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.
Na podlagi (takratnih) primarnih virov EU so njeni organi leta 2000 sprejeli poglavitna sekundarna vira glede prepovedi diskriminacije:
• Direktiva 2000/43/ES o uresničevanju enakega obravnavanja oseb ne glede na rasno ali etnično poreklo,
• Direktiva 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.
Slovenska zakonodaja se v svojih trendih nanaša predvsem na evropsko sekundarno zakonodajo na tem področju.
Med drugim je treba opozoriti zlasti na Direktivo 75/117/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske, Direktivo 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja, napredovanja ter delovnih pogojev, Direktivo 2002/73/ES o spremembi direktive 76/207/EGS, Direktivo 79/7/EGS o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti, Direktivo 86/378/EGS o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti, Direktivo 86/613/EGS o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom, Direktivo 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, Direktivo 96/34/ES o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICEF, CEEP in ETUC, in Direktivo 97/80/ES o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola.12

Prepoved diskriminacije v pravnem redu Republike Slovenije

Krovno določilo prepovedi diskriminacije v slovenski pravni ureditvi je, upoštevaje seveda mednarodne in evropske vire, 14. člen Ustave RS. To določilo je tako imenovana splošna klavzula enakopravnosti (equality clause), ki podobno kot 14. člen EKČP prepoved diskriminacije navezuje na zagotavljanje drugih človekovih pravic:V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. Za ilustracijo razsežnosti splošne klavzule enakopravnosti si bomo ogledali sklep in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-259/01,13 kjer je Ustavno sodišče RS zavrnilo ustavno pritožbo pritožnika, ker ni v neskladju z nobeno ustavno pravico ali temeljno svoboščino, če se življenjska skupnost (čeprav bi obstajala med osebama istega spola) po vsebini razlaga tako, da to ne vključuje skupnosti, kakršno v konkretni zadevi ugotovi sodišče. Pritožnik v tej zadevi izpodbija sodbo, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za sklenitev najemne pogodbe za stanovanje, ugodeno pa je bilo zahtevku nasprotne tožbe za izselitev. Navaja, da je z umrlim najemnikom v spornem stanovanju živel v življenjski skupnosti, zato ima zaradi smrti najemnika pravico, da se nanj prenese najemno razmerje. Oporeka stališču sodišča, da lahko življenjska skupnost obstaja le med osebama različnega spola, in meni, da tako stališče nasprotuje ustavni pravici do enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije glede na spol po 14. členu Ustave RS. Meni, da iz teh ustavnih pravic izhaja, da bi sodišče tudi življenjski skupnosti oseb istega spola moralo priznati enake posledice glede prehoda najemne pravice po smrti najemnika kot pri življenjski skupnosti oseb različnega spola. Pritožnik tudi predlaga, naj Ustavno sodišče RS do končne odločitve zadrži izvajanje. Navaja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane sodbe – izselitvijo iz stanovanja, kjer prebiva – lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.

Na podlagi mednarodnih in evropskih impulzov je neposredna diskriminacija definirana kot neenakopravno obravnavanje osebe zaradi njene osebne okoliščine, če je zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot druga.

Senat Ustavnega sodišča RS je odločil, da se pritožba sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločilo Ustavno sodišče RS, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, zlasti pravica do enakosti pred zakonom in prepoved diskriminacije po 14. členu Ustave RS.14

Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi odločilo, da se ustavna pritožba zavrne. Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/1991) v 56. členu določa, da mora – če najemnik stanovanja umre – lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo z zakoncem najemnika ali osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, oziroma z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnitev pritožnikovega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe po tej določbi utemeljili z dvojim. Zavzeli sta stališče, da življenjska skupnost po tej določbi lahko pomeni enako kot zunajzakonska skupnost po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZZZDR). Predpostavlja se, da mora iti za skupnost moškega in ženske, ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Poleg tega pa sta sodišči ugotovili tudi, da je šlo v pritožnikovem primeru za ekonomsko skupnost z najemnikom stanovanja, takšne skupnosti pa ni mogoče enačiti s pojmom življenjske skupnosti po 56. členu SZ. Ugotoviti je torej treba, da je bil pritožnikov zahtevek zavrnjen iz dveh razlogov. Za uspeh ustavne pritožbe bi zato pritožnik moral izkazati, da sta obe pravni stališči (pravno stališče, da prehod najemne pogodbe po smrti najemnika omogoča le življenjska skupnost med moškim in žensko, in pravno stališče, da le ekonomska skupnost z umrlim najemnikom ne upravičuje prenosa najemne pogodbe) v neskladju s katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Prepoved diskriminacije je zajeta tudi v svežnju določil o izražanju narodne pripadnosti.

Ustavno sodišče RS povzema: Niizključeno, dajepravnostališčesodišča,daježivljenjska skupnostpo56.členuSZnujnoistokotizvenzakonska skupnost po ZZZDR, kar nujno predpostavlja, da mora iti za skupnost moškega in ženske, lahko v neskladju s 14. členom ustave. Ni izključeno, da iz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave in prepovedi diskriminacije po prvem odstavku 14. člena ustave izhaja, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med različnospolnimi in istospolnimi življenjskimi skup­ nostmi glede pravnih posledic na področju stanovanjskega prava v zvezi s prenosom najemne pogodbe po smrti najemnika stanovanja. Vendar se Ustavnemu sodišču RS do tega vprašanja v tej zadevi ni treba opredeljevati. Kot je pojasnjeno v prejšnji točki te odločbe, bi pritožnik za uspeh ustavne pritožbe moral izkazati, da sta oba razloga, s katerima je sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka, v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tega pa pritožnik, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni izkazal oziroma niti ni trdil. Sodišče prve stopnje je v pritožnikovi zadevi ugotovilo, da je pritožnik živel skupaj z najemnikom, da je zanj ekonomsko in drugače skrbel, opravljal gospodinjska dela in da je bil namen njune življenjske skupnosti pomoč najemniku. Kot povzema tudi višje sodišče, je šlo za skupnost, ki je delovala tako, da je tožnik vsestransko, ne le ekonomsko, skrbel za najemnika spornega stanovanja. Poudariti je treba, da pritožnik sodbe sodišča prve stopnje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni izpodbijal, zato se je moral preskus višjega sodišča (v nadaljevanju tudi preskus Ustavnega sodišča RS) omejiti na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v prvostopenjski sodbi. Da bi bilo pravno stališče sodišča, da le življenjska, ne pa tudi ekonomska skupnost utemeljuje pravico do prenosa najemne pogodbe po smrti najemnika, v nasprotju s kakšno ustavno pravico, pritožnik ne trdi in takšna ureditev, ki z upoštevanjem lastninske pravice lastnika stanovanja omejuje krog upravičencev do prenosa najemne pogodbe, očitno tudi ni ustavno sporna. Ustavno ni sporen tudi pravni sklep sodišč, da gre v obravnavani zadevi (ne glede na okoliščine istega ali različnega spola) le za ekonomsko, ne življenjsko skupnost. S kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino ni v neskladju, če se življenjska skupnost (čeprav bi obstajala med osebama istega spola) po vsebini razlaga tako, da to ne vključuje skupnosti, kakršno sta v obravnavani zadevi ugotovili sodišči?

Sovražni govor (hate speech) je ena od najbolj razširjenih oblik diskriminacije. Vendar je izražanje nestrpnosti in drugačnega razmišljanja lahko tudi nekaj, kar bi bilo lahko zaščiteno z drugo krovno pravico – svobodo izražanja.

Pritožnik zmotno poudarja, da je šlo za skupnost, ki je funkcionirala tako, da je pritožnik vsestransko, ne le ekonomsko, skrbel za najemnika. Vsestranska skrb sama po sebi še ne utemeljuje sklepa, da gre za življenjsko skupnost, ne le za skupnost zaradi pomoči ali nege v gospodinjstvu (gl. obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje). Dejstev, ki bi kazala na življenjsko skupnost, pritožnik ni zatrjeval in sodbe sodišča prve stopnje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni izpodbijal. Glede na to se izkaže, da v zadevi, kot je njegova, čeprav bi šlo za osebi različnega spola, zahtevek za prenos najemne pogodbe ne bi bil utemeljen. Na pritožnikov neuspeh v obravnavani zadevi ni vplivalo (le) to, da sta z umrlim najemnikom istega spola, ampak tudi to, da njuna skupnost po vsebini in namenu ni bila življenjska skupnost, to pa, čeprav bi šlo za osebi različnega spola, ne bi utemeljilo pravice do prenosa najemne pogodbe. Da bi bila taka omejitev kroga upravičenih oseb za prenos najemne pogodbe po smrti najemnika ustavno sporna, pritožnik niti ne trdi. Njegov očitek, da gre za nedopustno diskriminacijo glede na spol, je zato neutemeljen.

Prepoved diskriminacije in test arbitrarnosti

Pri obravnavanju omejevanja državljanskih in političnih pravic smo si natančneje ogledali test sorazmernosti, ki ga je na podlagi prakse ESČP oblikovalo Ustavno sodišče RS. Glede omejevanja prepovedi diskriminacije (pravice do enakopravnosti) pa je uveljavilo posebno merilo omejevanja te pravice. Na podlagi precedenčnega primera odločbe Ustavnega sodišča RS, št. 146/VIII, dopustnost posegov v pravico do enakosti pred zakonom presoja le po tako imenovanem testu arbitrarnosti, ne po strožjem testu sorazmernosti, pri katerem je treba med drugim izkazati tudi nujnost posega zaradi varstva pravic drugih. Ustavno sodišče RS je v tej odločbi zapisalo, da je razlikovanje dopustno (nearbitrarno), če ima razumen in stvaren razlog (...), razlikovanje pa mora služiti ustavno dopustnemu cilju in cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja (...), razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja.15 Gre torej za poseben test arbitrarnosti, s katerim se presoja, ali sta bila poseg in v zvezi z njim neenako obravnavanje samovoljna oziroma arbitrarna, podobno standardu arbitrary and capritius, ki ga je oblikovalo tudi Vrhovno sodišče ZDA. Pri tem so rezultati lahko različni, razlikovanje pa je upravičeno, če ima diskriminacija objektivno in upravičeno utemeljitev, ki ustreza dosegi zaželenega cilja.

Druga določila o prepovedi diskriminacije v Ustavi RS

Poleg splošne klavzule o enakopravnosti v slovenski ustavi najdemo tudi druga določila o prepovedi diskriminacije, med drugim v zvezi s prepovedjo diskriminacije v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi (22. člen, enako varstvo pravic): Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Prepoved diskriminacije je zajeta tudi v svežnju določil o izražanju narodne pripadnosti. Na podlagi 61. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da svobodno izraža pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. To določilo dopolnjuje s pravico do postopka, ki ga stranka razume, 62. člen (pravica do uporabe svojega jezika in pisave), po katerem ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo tako, kot določa zakon. Kazensko pravo je podaljšana roka 63. člena Ustave RS.16 Na prvem mestu 16. poglavja KZ-1, ki ureja kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, je kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti (131. člen). Ta člen inkriminira neenakopravno obravnavanje glede na katerokoli osebno okoliščino, tudi glede na spol:
Kdor zaradi razlike v narodnosti, rasi, barvi, veroizpovedi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku, političnem ali drugačnem prepričanju, spolni usmerjenosti, premoženjskem stanju, rojstvu, genetski dediščini, izobrazbi, družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih
pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom, ali mu takšno pravico ali svoboščino omeji ali kdor na podlagi takšnega razlikovanja komu da kakšno posebno pravico ali ugodnost, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Enako se kaznuje, kdor preganja posameznika ali organizacijo zaradi zavzemanja za enakopravnost ljudi.
(2) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let.

Sovražni govor (hate speech) in zločin iz sovražnosti (hate crime)

Sovražni govor (hate speech) je ena od najbolj razširjenih oblik diskriminacije. Vendar je izražanje nestrpnosti in drugačnega razmišljanja lahko tudi nekaj, kar bi bilo lahko zaščiteno z drugo krovno pravico – svobodo izražanja.

Gre torej za temeljni konflikt med svobodo izražanja in pozivanjem k nestrpnosti, nasilju in vojni.

Transparentni primer konflikta med svobodo izražanja in sovražnim govorom je odločba v zadevi Kuhnen.17 Praksa ESČP gre tudi naprej od tega, saj je sodišče obravnavalo tudi tako imenovano laž o Auschwitzu. V večini evropskih držav je namreč inkriminiran sovražni govor v obliki zanikanja vojnih grozodejstev, kot je to določeno v drugem odstavku 297. člena KZ-1: ... kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijoalidrugakaznivadejanjazoperčlovečnost. V zadevi D. I. proti ZRN18 pa je šlo ravno za vprašanje, ali je laž o Auschwitzu zaščitena s svobodo izražanja ali pa gre za sovražni govor. Neki nemški zgodovinar je namreč objavljal, da so plinske celice propagandna izmišljotina, ustvarjena po drugi svetovni vojni (za katero so nemški davkoplačevalci plačali 16 milijard nemških mark) itd. Nemška sodišča so ga kaznovala, pred komisijo za človekove pravice pa se je izgovarjal na svobodo izražanja, češ da je njegovo mišljenje zaščiteno z 10. členom konvencije. Hkrati pa je nemška vlada trdila, da je z njegovim kaznovanjem in posegom v svobodo izražanja sledila legitimnim ciljem zaščite časti ter pravic drugih in preprečevanja nereda ter zločina. Oba legitimna cilja pa sta bila v demokratični družbi nujna zaradi nacionalne varnosti.19

Najpogostejše oblike diskriminacije oziroma neenakopravnega obravnavanja so opazne pravzaprav na vseh področjih družbenega življenja. Pri tem ne gre le za diskriminacijo v vertikalnem razmerju, torej javna oblast proti posamezniku, temveč tudi v horizontalnem razmerju, posameznik proti posamezniku.

Splošno ustavnopravno načelo prepovedi diskriminacije dopolnjuje prepoved spodbujanja k neenakopravnosti ter nestrpnosti in spodbujanja k nasilju ter vojni (63. člen Ustave RS), po katerem je kot ustavna prepoved protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Republika Slovenija je ena redkih držav, ki je inkorporirala določila 20. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah v ustavno besedilo. Pakt namreč prepoveduje vsakršno propagiranje vojne in vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju. Naštete oblike pozivanja k nasilju in nestrpnosti, diskriminaciji ali sovraštvu morajo biti po določilih pakta prepovedane z zakonom, Ustava RS pa jih je povzdignila v ustavna določila. To dodatno izkazuje zavezanost k netoleranci do pozivanja k nasilju in drugim oblikam diskriminacije.

Prav tako kot pri splošni klavzuli enakopravnosti spodbujanje k nasilju in drugim oblikam diskriminacije inkriminira tudi Kazenski zakonik. Po 297. členu KZ-1 je prepovedano javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti:

• Kdor javno spodbuja ali razpihuje narod­ nostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
• Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
• Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.
• Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
• Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.
• Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Kaznivo (po 298. členu KZ-1) je tudi sodelovanje v skupini, ki stori kaznivo dejanje v obliki nasilja proti ljudem tako, da uniči ali poškoduje premoženje večje vrednosti ali skuša storiti tako kaznivo dejanje. Predvidena kazen je zapor do dveh let. Za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja pa gre, če je kdo ubit ali hudo telesno poškodovan. Za to je predvidena kazen do treh let. Posebna kazen pa je predvidena tudi za vodjo skupine (zapor od šestih mesecev do petih let). Glede pravne prakse kaže to omeniti v okviru tako imenovanih hate crimes, kaznivih dejanj iz sovraštva.

Protidiskriminatorna zakonodaja v Republiki Sloveniji

Najpogostejše oblike diskriminacije oziroma neenakopravnega obravnavanja so opazne pravzaprav na vseh področjih družbenega življenja. Pri tem ne gre le za diskriminacijo v vertikalnem razmerju, torej javna oblast proti posamezniku, temveč tudi v horizontalnem razmerju, posameznik proti posamezniku.

Tipični primer drugega so zaposlovanje in diskriminacija v delovnih razmerjih (vsebujeta spekter različnih variant diskriminacije, od objave prostega delovnega mesta, spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, nadlegovanja in šikaniranja na delovnem mestu do prenehanja delovnega razmerja, odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavk itd.), prejemanje socialne pomoči, področje izobraževanja, dostop do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, skupaj s stanovanji, in preskrba z njimi. Organi za preprečevanje diskriminacije to zaznavajo tudi na področju socialne zaščite, skupaj s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom, v postopkih odločanja o vzgoji in varstvu otroka, postopkih zdravljenja, dodeljevanja neprofitnih stanovanj v najem itd.

Pri nas sta poleg kazenske zakonodaje poglavitna protidiskriminacijska zakona:

• leta 2002 sprejeti Zakon o enakih možnostih žensk in moških, ZEMŽM;
• leta 2004 sprejeti Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ZUNEO.20

Oba zakona vsebujeta posebne postopke za varovanje pravice pred diskriminacijo, zato sta zelo pomembna za naše področje. Zakon o enakih možnostih žensk in moških uvaja posebno neformalno obravnavanje primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov in zagovornika enakih možnosti kot pooblaščeno osebo za obravnavanje teh primerov in določa pravice ter obveznosti subjektov, udeleženih v teh primerih, Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja pa ureja zagotavljanje enakega obravnavanja vsakogar pri uveljavljanju njegovih pravic in obveznosti ter pri uresničevanju njegovih temeljnih svoboščin na kateremkoli področju družbenega življenja, zlasti na področju zaposlovanja, delovnih razmerij, vključevanja v sindikate in interesna združenja, vzgoje in izobraževanja, socialne varnosti, dostopa do dobrin in storitev ter oskrbe z njimi – ne glede na njegove osebne okoliščine, kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino, zlasti v zvezi:

• s pogoji za dostop do zaposlitve, samozaposlitve in poklica, skupaj z izbirnimi merili in pogoji zaposlovanja ne glede na vrsto dejavnosti in na vseh ravneh poklicne hierarhije, vštevši napredovanje;
• z dostopom do vseh oblik in vseh ravni karierne orientacije in svetovanja, poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vštevši delovno prakso;
• z zaposlitvenimi pogoji in pogoji dela, vštevši prenehanje pogodbe o zaposlitvi in plače;
• s članstvom in vključevanjem v organizacijo delavcev ali delodajalcev ali vsako organizacijo, katere člani ali članice opravljajo določen poklic, skupaj z ugodnostmi, ki jih zagotavljajo take organizacije;
• s socialno zaščito, skupaj s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom;
• s socialnimi ugodnostmi;
• z izobraževanjem;
• z dostopom do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, skupaj s stanovanji in preskrbo z njimi.

Poleg materialnega prava zakon zagotavlja tudi postopkovne možnosti, ki veljajo za pravno varstvo diskriminiranih oseb v sodnih in upravnih postopkih, sproženih zaradi z zakonom določene kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin. Drugačno obravnavanje še ni diskriminacija. Zato zakon v 2. a členu dopušča različno obravnavanje oziroma izjeme omejevanja na podlagi osebne okoliščine, če je to objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim namenom ter določeno v posebnih zakonih. Kot tipične izjeme lahko naštejemo:

• določitev najvišje starosti za zaposlitev v nekaterih poklicih (vojska in policija);
• prepoved dela otrok, mlajših od 15 let;
• prepoved opravljanja nekaterih vrst dela med nosečnostjo in dojenjem (prepoved nočnega dela in opravljanja dela, ki bi lahko ogrozilo zdravje delavke ali otroka);
• različne pogoje za ženske in moške v zvezi z upokojevanjem (dolžina delovne dobe oziroma starost ob upokojitvi);
• prilagojenost delovnega mesta invalidnim delavcem ter invalidnim kandidatom (prilagojen delovni čas, fizični dostop, prilagojene naprave in tehnologije pri delu itd.;
• možnost zaposlitve na nekaterih delovnih mestih le za slovenske državljane;21 zakon omogoča izjemoma različno obravnavanje zaradi spola, narodnosti, rase ali etničnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;
• če zaradi narave posameznih poklicnih dejavnosti ali konteksta njihovega opravljanja taka značilnost pomeni bistveno in odločilno poklicno zahtevo pod pogojem, da je cilj zakonit in zahteva ustrezna ter potrebna;
• zaradi vere ali prepričanja posameznika pri poklicnem delu v cerkvah in drugih verskih skupnostih, javnih ali zasebnih organizacijah, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, če je zaradi narave tega dela ali konteksta, v katerem se izvaja, vera ali prepričanje zakonita in upravičena poklicna zahteva glede na etiko organizacije;
• zaradi starosti, če je to objektivno in razumno utemeljeno z zakonitim ciljem, skupaj z zakonitimi cilji politike zaposlovanja, trga dela in poklicnega usposabljanja, in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna ter potrebna;
• v zvezi z ugodnejšim varstvom žensk v zvezi z nosečnostjo in materinstvom;
• v zvezi z zagotavljanjem blaga ali storitev samo ali predvsem predstavnikom ali predstavnicam enega spola, če takšno različno obravnavanje upravičuje zakonit cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna ter potrebna;
• v zvezi z zavarovanji in z njimi povezanimi finančnimi storitvami, ki jih v skladu z Direktivo Sveta 2004/113/ES določa zakon, ki ureja zavarovalništvo;
• če tako v skladu s pravnim redom EU določa poseben zakon.

Zakon uvaja poseben upravni organ, tj. svet vlade za uresničevanje načela enakega obravnavanja, ki ima tudi predvsem normativno vlogo, in posebnega varuha načela enakega obravnavanja – zagovornika načela enakosti, ki deluje v okviru Urada za enake možnosti,22 njegova naloga pa je obravnava domnevnih kršitev prepovedi diskriminacije po tem zakonu. Namen obravnave domnevnih kršitev prepovedi diskriminacije je zlasti odkrivanje diskriminacije in opozarjanje nanjo. Zagovornik zato daje splošne informacije in pojasnila v zvezi z diskriminacijo, pri obravnavi primera opozarja na ugotovljene nepravilnosti in priporoča, kako jih odpraviti, v drugih postopkih za uveljavljanje pravic v zvezi z varstvom pred diskriminacijo pa diskriminiranim osebam pomaga.

Neenako obravnavanje oziroma diskriminacija se pojavlja v vseh porah družbenega življenja, zlasti (na to opozarjajo tudi mednarodni in evropski dokumenti) na področju delovnih razmerij.

Obravnava primera domnevne kršitve prepovedi diskriminacije se začne na pisno ali ustno pobudo v zapisniku. Pobuda je lahko tudi anonimna, vendar mora vsebovati dovolj podatkov za obravnavo primera. Treba jo je vložiti pisno v roku enega leta od dogodka. Že med obravnavo primera lahko zagovornik pisno pozove pravno osebo oziroma subjekt, pri katerem je prišlo do domnevne kršitve, da prepreči, da diskriminirana oseba zaradi svojega ukrepanja ne bi bila izpostavljena neugodnim posledicam oziroma da jih odpravi. Obravnava primera domnevne kršitve diskriminacije se konča s pisnim mnenjem, v katerem zagovornik navede svoje ugotovitve, opozori na ugotovljene nepravilnosti in priporoči, kako naj se odpravijo. Kršitelju lahko določi rok, ko ga mora obvestiti o uvedenih ukrepih za odpravo nepravilnosti.

Obravnava primera domnevne kršitve prepovedi diskriminacije je neformalna. To pomeni, da se po končani obravnavi izda mnenje, ki ni zavezujoče. Zato lahko zagovornik pisno mnenje odstopi pristojni inšpekciji, če kršitelj ne odpravi ugotovljenih nepravilnosti oziroma če zagovornika v roku ne obvesti o sprejetih ukrepih. Inšpektor je dolžan obravnavati mnenje zagovornika. Če tudi sam oceni, da obstajajo znaki diskriminacije, mora predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška. Poleg tega ima žrtev tudi druge pravne možnosti (kazensko ovadbo, odškodninsko tožbo in posebno pravno varstvo na podlagi Zakona o delovnih razmerjih), ki jih lahko priporoči že zagovornik načela enakosti.

Transparentne oblike diskriminacije v praksi zagovornika

Med transparentnimi primeri obravnavanja diskriminacije pri zagovorniku, v katerih je bilo ugotovljeno neenako obravnavanje, lahko za ponazoritev navedemo ta primer: v zadevi 0920-6/2007 (nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas) je zagovornica načela

enakega obravnavanja obravnavala primer pobudnice, ki je s podjetjem, ki posreduje delavce drugim uporabnikom, sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zaradi rizične nosečnosti je morala na bolniški dopust. Ob izteku pogodbe o zaposlitvi ji delodajalec ni ponudil sklenitve nove pogodbe, pobudnica pa je navedla, da naj bi ji bilo rečeno, da se lahko po izteku starševskega dopusta ponovno vrne na delo. Zagovornica je ugotovila, da v konkretnem primeru obstoja diskriminacije ni mogoče izključiti. Opozorila je na nevarnost zlorabe instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Poudarila je, da bi morali delodajalci, ki se ukvarjajo s posredovanjem delavcev in zato sklepajo večinoma pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri odločanju o podaljševanju pogodb ravnati transparentno, da bi s tem izključili možnost neenakega obravnavanja.

Kot diskriminacijo je zagovornica enakih možnosti obravnavala tudi zavrnitev postrežbe slepe osebe zaradi navzočnosti psa vodnika (zadeva 0921-1/2008). Tržni inšpektorat je namreč prosil zagovornico za mnenje, saj je obravnavani ljubljanski lokal odrekel postrežbo slepi osebi, ker je želela obedovati v spremstvu psa vodnika. Zagovornica je ugotovila, da je ravnanje lokala pomenilo diskriminacijo zaradi invalidnosti (ZUNEO). Podobno je šlo za dejanje diskriminacije zaradi zavrnitve vstopa v lokal zaradi spolne usmerjenosti (zadeva 0921-25/2007). Pri obravnavi domnevno diskriminatorne napotitve istospolnega para iz lokala je zagovornica poudarila, da osebna okoliščina ne sme biti podlaga za manj ugodno obravnavanje.

V zadevi 0921-23/2006 (diskriminacija zaradi invalidnosti pri opravljanju dela kot samozaposlene osebe) pa je zagovornica obravnavala pobudo posameznika s III. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do dela s polovičnim delovnim časom, vendar so mu veljavni predpisi onemogočali, da bi jo uresničeval, saj je delo opravljal kot samozaposlena oseba. Pri odločanju se je zagovornica oprla na odločbo Ustavnega sodišča RS. Ugotovila je, da veljavna zakonska ureditev izključuje možnost, da bi samozaposleni zavarovanci lahko uveljavljali pravico do delne pokojnine. Povzela je, da takšna ureditev pomeni posredno diskriminacijo na podlagi starosti ter invalidnosti, in pristojnemu ministrstvu predlagala, da pri spremembi zakonodaje v skladu z odločbo ustavnega sodišča zagotovi enakopraven status zavarovancev na podlagi starosti in invalidnosti. Vprašanja neenake obravnave se pojavljajo tudi pri potrošnikih: pri obravnavi domnevno diskriminatornih ponudb operaterjev mobilne telefonije v zadevi 0921-1/2007 in 09212/2007 (Mobitel in Si.mobil) je zagovornica pojasnila, kdaj je različna obravnava na osnovi osebne okoliščine lahko dopustna zaradi zagotavljanja svobodne gospodarske pobude.

Diskriminacija v delovnopravni zakonodaji

Kot vidimo, se neenako obravnavanje oziroma diskriminacija pojavlja v vseh porah družbenega življenja, zlasti (na to opozarjajo tudi mednarodni in evropski dokumenti) pa na področju delovnih razmerij. Podaljšana roka splošne protidiskriminatorne zakonodaje je 6. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-123), ki ima v prvem odstavku splošno protidiskriminatorno klavzulo in pravilo prepovedi povračilnih ukrepov: Delodajalec mora iskalcu zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narod­ nost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdrav­stveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Enako velja tudi za druge vidike delovnega razmerja, zlasti pri napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnosti z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Različno obravnavanje, ki temelji na kateri od osebnih okoliščin, pa ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave dela oziroma okoliščin, v katerih se delo opravlja, določena osebna okoliščina pomeni bistven ter odločilen pogoj za delo in je takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem. ZDR identično kot splošna protidiskriminatorna zakonodaja prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo, pri čemer se med drugim manj ugodno obravnavanje delavcev, povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako ravnanje je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (kršitev temeljnih pravic delavcev) tudi kaznivo dejanje: Kdor zavestno ne ravna po predpisih o ... varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, ... in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Posebej je treba opozoriti še na povračilne ukrepe. Ti so na podlagi osmega odstavka 6. člena ZDR prepovedani in pomenijo obliko šikaniranja. Tako diskriminirane osebe in osebe, ki pomagajo žrtvi diskriminacije, ne smejo biti izpostavljene neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije. Kazenska zakonodaja v 197. členu KZ-1 na splošno inkriminira šikaniranje na delovnem mestu:

(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlene mu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

V zvezi s tem je mogoče obravnavati pravno prakso slovenskih sodišč, ki so odločala na osnovi relevantnih določil iz Zakona o delovnih razmerjih glede prepovedi diskriminacije. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi Pdp 1011/2004 odločilo, da če se pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta odpove vsem izvajalcem na tem delovnem mestu, ne more iti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz diskriminatornega razloga. Za to bi lahko šlo le, če bi bila odpovedana le nekaterim izvajalcem na tem delovnem mestu. Isto sodišče je tudi odločilo, da neizbrani kandidat nima sodnega varstva, ko izbrani ni izpolnjeval pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta. V tem primeru ne gre za spor o kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, za katerega zagotavlja Zakon o delovnih razmerjih neizbranemu kandidatu pravico do sodnega varstva (sklep Pdp 1235/2003). Podobno je Višje delovno in socialno sodišče odločilo tudi v zadevi s sklepom Pdp 493/2004: če delodajalec za prosto delovno mesto izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, ne gre za diskriminacijo. Ob uveljavljanju kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec odgovarja le odškodninsko po splošnih pravilih civilnega prava oziroma lahko neizbrani kandidat v sodnem sporu uveljavlja le odškodninski zahtevek.

Literatura

Allen, A., Privacy Law, West series, 199. Crostwaite Jan, Priest Graham, The Definition of sexual Harassment, Lemonchek Linda, Sterba James P., Sexual Harassment, Issues and Answers, New York, Oxford University press, Inc., 2001, str. 62–77.

Jogan, M.: Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana, FSPN, 1990.

Jogan, M.: Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 2001. Jakob, S.: Spolno nadlegovanje na delovnem mestu v Pomurju, neobj. raziskava 2006, magistrska naloga, mentor R. Lampe, Fakulteta za državne študije, Kranj, 2006. Kenneth, C.: Recognizing Sexual Harassment: The Six Levels of Sexual Harassment. Management Reviev, New York, 74 (1985), 8, str. 54–55.

Klemenc, D.: Nasilje nad medicinskimi sestrami na delovnih mestih v Sloveniji. Ljubljana, Visoka šola za zdravstvo, diplomska naloga, 2000.

Williams Foote, E., Goodman Delahunty, J.: Evaluating Sexual Harassment. Psychological, Social, and Legal Considerations in Forensic Examinations. Washington, DC: American Psycholoical Association, 2005.

Mednarodni viri

Konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah.

Mednarodna konvencija o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida.

Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.

Deklaracija o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja. Deklaracija o rasnih predsodkih.

Deklaracija o odpravi diskriminacije etničnih, verskih in jezikovnih manjšin.

Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin iz leta. Konvencija, št. 100 Mednarodne organizacije dela o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za enako delo.

Konvencija, št. 111 Mednarodne organizacije dela o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih iz leta 1958. Konvencija proti diskriminaciji v izobraževanju, ki jo je sprejel UNESCO.

Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Evropska unija

Lizbonska pogodba.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Direktiva 2000/43/ES o uresničevanju enakega obravnavanja oseb ne glede na rasno ali etnično poreklo.

Direktiva 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.

Direktiva 75/117/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske.

Direktiva 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja, napredovanja ter delovnih pogojev.

Direktiva 2002/73/ES o spremembi direktive 76/207/EGS.

Direktiva 79/7/EGS o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti.

Direktiva 86/378/EGS o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti. Direktiva 86/613/EGS o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom.

Direktiva 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo.

Direktiva 96/34/ES o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICEF, CEEP in ETUC.

Direktiva 97/80/ES o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola.

Zakonodaja

Ustava Republike Slovenije. Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, Uradni list RS, št. 93/07.

Zakon o enakih možnostih žensk in moških, Uradni list RS, št. 59/2002.

Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, Ur.l. RS, št. 93/2007.

Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 103/07. Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 21/2013.

Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/1991 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76.

Praksa ESČP

Angelova in Iljev proti Bolgariji. Baczkowski in drugi proti Poljski. Cobzaru proti Romuniji.

Člani kongregacije Jehovovih prič in drugi proti Georgii.

D. H. in drugi proti Češki. Šečić proti Hrvaški.

Wagner in J. M. W. L. proti Luksemburgu.

Praksa Ustavnega sodišča

Odl. US št. 146/VIII, obj. v Odločbe Ustavnega sodišča, 2. knjiga, str. 73, par. 14, Up-259/01.

Praksa Vrhovnega sodišča

I Cp 459/2001 z dne 28. marca 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. III P 137/95 z dne 4. julija 2000.

Spletni viri

http://www.casebooks.eu/nonDiscrimination/ preface.php.

http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/ pageuploads/zagovornica_porocilo2005.pdf.

http://www.uem.gov.si/index.php?id=953.

http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/ pageuploads/PorociloZagovornica2007.pdf.

Več v kategoriji HRM

Pravo in davki

Uredništvo HR&M

Odpravnina ob upokojitvi: Kakšne so obveznosti delodajalca?

Enej Gradišek

Agilnost: Stanje v Sloveniji in prihodnji trendi

Pravo in davki

Nejc Humar

Zaposlovanje invalidov: Kakšne so spodbude za delodajalce?

Družba

Uredništvo HR&M

Nespregledano v letu 2024

Več člankov iz te kategorije