Psihologija

Prepogosto pozabljena moč humorja

Čas branja 16 min

Humor je ena od najbolj zaželenih osebnostnih značilnosti. Je stanje duha, umetnost življenja, naš najboljši zaveznik v boju zoper vsakdanje tegobe sodobnega časa. Humor je del naše osebnosti ter del naših kognitivnih in emocionalnih procesov. Po drugi strani je predmet socialnih pravil, ki vodijo primerno vedenje ob različnih priložnostih, in kot tak tudi retorični instrument.

Humor je tudi nepogrešljiva sestavina literarnega in avdiovizualnega pripovedništva in vsakdanje komunikacije. Pri humorju nas vedno znova preseneča, kako malo pozornosti mu posvečamo, čeprav je verjetno najbolj bistvena značilnost človeškega uma. Iz lastnih izkušenj vemo, kako pomemben je vsaj kanček humorja v šoli, družini, na delovnem mestu in na splošno v vsakdanjem življenju sodobnega človeka, zaznamovanega z naglico, s težavami in z duševnimi stiskami.

Univerzalen in vseprisoten

Humor je univerzalen in prisoten v vseh kulturah. Z njim se srečujemo v literaturi, slikarstvu, arhitekturi, glasbi, gledališču, v ljudskem plesu. O njem ne govorijo samo »navadni« ljudje. Ne, o njem govorijo tudi politiki, filozofi, zdravniki in psihologi. Umetniki ga spreminjajo v besede, slike, fotografije, film. Uprizarjajo ga v gledališčih. Podjetneži so skomercializirali humor do te mere, da z njim kujejo milijonske dobičke. Humor tako učinkovito oblikuje podobo, da vpliva na vse pore našega življenja. Duhovniki so ga vnesli v pridige, uporablja se pri TV-prodaji, z njim učitelji ohranjajo pozornost učencev, ljubimci z njim dosegajo svoje cilje. Skoraj ni teme, ki se je humor ne more dotakniti, npr. politika, seks, partnerski odnos, religija, izobraževanje, delo, različni medčloveški odnosi in celo smrt.

Humor se povezuje z mladostjo, močjo, vitalnostjo, živahnostjo, z inteligenco. Širok nasmeh in rahla opazka pa sta dobrodošla ob vsakem druženju. Učinkovita uporaba humorja lahko pomaga zdraviti, upravljati, sporočati in motivirati. Tudi politični voditelji so posvojili humor, ker deluje. Izboljšuje in oblikuje priljubljeno podobo, sprošča napetost, vpliva na mišljenje in oblikovanje stališč, pomaga vzpostavljati nadzor, zmanjšuje slabo voljo ob napakah in spodrsljajih, služi kot uporabno orodje za izobraževanje, je močno orožje, proti kateremu je težko najti obrambo, običajno širi dobro voljo, in kar je morda najpomembnejše, zaradi humorja se bolje počutimo.

O humorju že v antiki in srednjem veku

Sprva je bil humor kot predmet znanstvenega proučevanja dolgo zanemarjen, saj je obstajalo prepričanje, ki so ga gojili psihoanalitiki, češ da je objesten, nizkoten, sovražen in kognitivno iracionalen. Tako so humorju prilepili etiketo neresnosti, ki mu je odvzemala enakopravni položaj z drugimi znanstvenimi predmeti družboslovnih ved. Dandanes pa študije humorja zajemajo interdisciplinarna področja, znotraj katerih so: psihologija, sociologija, sociologija kulture, filozofija, antropologija, etnologija, komunikologija, jezikoslovje in nevrologija, psihiatrija, biologija in medicina.

Ni odveč, če ob tej priložnosti navedemo de Bonovo besedilo: »Nobena resna revolucija ni postavila humorja kot eno izmed ključnih metod. To je zato, ker tradicionalne revolucije temeljijo na grobih dojemanjih ›prijateljev‹ in ›sovražnikov‹, humor pa bi lahko ogrozil takšno polarizacijo.«

Zgodnje teorije humorja segajo že v antiko in srednji vek. Medtem ko so se zagovorniki humorja razdelili na tiste, ki so poudarjali njegovo koristnost, pa so kritiki naštevali njegove slabosti. Med te prištevamo Platona, Aristotela, Hobbesa, Rousseauja, ki so bili prepričani, da humor izraža agresivne, umazane vidike človeške narave in da smeh izraža človeško deformiranost. Po drugi strani Keith-Speiglova teorija humor deli v osem skupin: od bioloških teorij, ko se humor in smeh razumeta kot dobra za telo, saj obnavljata homeostazo, stabilizirata krvni tlak, masirata ključne organe in povzročata dobro počutje, do teorije nadvlade, ko se veselimo takrat, kadar so drugi neumnejši kot mi. Teorije neskladja poudarjajo, da humor nastane ob povezanosti dveh situacij, ki sta se do zdaj zdeli nezdružljivi. Teorije presenečenja temeljijo na presenečenju, šoku in na nepričakovanosti. Avtorica prišteva med zgodnje teorije humorja še teorije ambivalence, olajšanja in Gestalt teorije. Skupna značilnost predstavljenih teorij je v tem, da pri njih ostajajo številna odprta vprašanja, ki so odraz enostranskega proučevanja humorja.

V novejši zgodovini se je pojavilo veliko ljudi, ki so se lotili humorja teoretično, saj ga proučujejo skoraj vse humanistične discipline. V zadnjem obdobju pa so vse intenzivnejši premiki in tendence k interdisciplinarnemu pristopu proučevanja humorja, ki humor obravnavajo s sociološkega, antropološkega, psihološkega in pedagoškega vidika.

Med psihoanalitičnimi teorijami je nedvomno najbolj prepoznaven Sigmund Freud, ki se je v svojem bogatem opusu znanstvenega raziskovanja ukvarjal tudi z mehanizmi, ki delujejo med odzivanjem na smešne dražljaje, še posebej v odkritju nezavednega. Freud opredeljuje vlogo humorja kot regulatorja agresivnih in seksualnih čustev, smeh pa ima zanj funkcijo sprostitve napetosti. S hipotezo o redukciji agresivnih in seksualnih nagonov je postavil zelo vplivno teorijo humorja, ki je bila pogosto predmet eksperimentov.

Ker je humor del vsakega socialnega sistema, še posebej v luči komunikacije, je humor lahko iniciator, pospeševalec ali olajševalec ali pa je zaviralec socialne interakcije. S to dimenzijo so se ukvarjali predstavniki socialne teorije. Naštejmo nekatere Mrydalove ugotovitve, pri katerih so poudarjene funkcije medskupinskega humorja: možnost pobega, kompenzacija trpečega, posredno odobravanje tistega, kar ne more biti potrjeno.


Številka:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije