PRI DELU JE TREBA RAZMIŠLJATI

Članek je objavljen v reviji HR&M, JUNIJ/JULIJ 2020

NATALIA VARL, direktorica področja prodaje pri Energiji plus, d. o. o.

Facebook
Twitter
LinkedIn

Za ustvarjanje, načrtovanje, podjetnost in delanje česar koli novega potrebujemo razmišljanje. Kadar se ukvarjamo s prihodnostjo, razmišljanje potrebujemo, saj nikoli ne moremo imeti popolnih informacij o prihodnosti. Razmišljanje potrebujemo tudi za to, da še bolj izrabimo informacije, ki so hkrati na voljo tudi našim tekmecem.

Splet trenutnih okoliščin me je pripeljal do tega, da sem se lotila nekoliko bolj poglobljenega pristopa v razmišljanje. Otroci so ostali doma, delno prepuščeni svojim dosedanjim delovnim navadam, razmišljanju, kreativnosti, motiviranosti, kritičnosti, doslednosti in vztrajnosti, ki jih spodbujajo učitelji z navodili za delo na daljavo na eni strani in starši na drugi, ki smo zdaj v več vlogah - poleg starša smo postali še učitelji, ki hkrati opravljamo svoje službene dolžnosti od doma. Pri tem smo nekateri tudi vodje, ki skrbimo za doseganje ciljev, primerno organizacijo delovnih opravil, sodelavcev, uvajanje novosti, izboljšav, generiranje novih idej in podobno. Tega se loteva vsak na svoj način.

Kako spodbuditi k razmišljanju? Prebrati snov v učbeniku in odgovoriti na vprašanja ni dovolj. Kot odgovornemu staršu so se mi pojavila številna vprašanja. Ali razumeš? Kaj o tem meniš? Mi lahko pojasniš še kako drugače? In potem se je odprlo … v bistvu je mogoče potegniti vzporednico s šolskim delom in delom v službi. V minulih prazničnih dneh sem segla po knjigah, ki sem jih imela doma. Pot me je vodila od lahkega razmišljujoče navdihujočega branja Načrta za srečo (G. C. Rubin), do še nedokončanega Leaders Eat Last (S. Sinek), saj sem dala prednost knjigi, Naučite svojega otroka misliti (E. de Bono). In to je povzročilo, da sem prišla do nekaterih potrditev in novih spoznanj.

De Bono odlično pojasnjuje (kot je zapisano v uvodu članka), da za ustvarjanje, načrtovanje, podjetnost in delanje česar koli novega potrebujemo razmišljanje. Kadar se ukvarjamo s prihodnostjo, razmišljanje potrebujemo, saj nikoli ne moremo imeti popolnih informacij o prihodnosti. Razmišljanje potrebujemo tudi za to, da še bolj izrabimo informacije, ki so hkrati na voljo tudi našim tekmecem.[1] Zelo močne, posebnega razmisleka potrebne so bile zame naslednje prebrane vrstice:

Visoko inteligentni ljudje

Številni visoko inteligentni ljudje pogosto zavzamejo stališče do neke zadeve in potem uporabijo svojo inteligenco, da to stališče ubranijo. Ker ga lahko branijo zelo dobro, nikoli ne začutijo potrebe, da bi zadevo raziskali ali celo prisluhnili drugim stališčem. To je slabo razmišljanje in predstavlja del »inteligenčne pasti«. Visoko inteligentni ljudje so običajno zelo uspešni pri reševanju ugank ali problemov, če so podani vsi elementi. Manj pa so uspešni v situacijah, ki od njih terjajo, da sami poiščejo elemente in da sami ocenijo njihovo vrednost. Končno pa je tukaj še problem ega. Visoko inteligentni ljudje imajo radi svoj prav. To lahko tudi pomeni, da kar naprej napadajo in kritizirajo druge – saj je vendar tako lahko dokazati, da drugi nimajo prav.

Ustavimo se. Razmišljanje in njegova dodana vrednost? V prednosti je tisti, ki ima več informacij, ki jih zna pravilno uporabiti. To pomeni, da o njih razmišlja – jih povezuje, sklepa, predvideva, obdeluje različne poglede nanje. Torej posameznik (ali skupina) vloži nekaj časa in energije, ko obdeluje informacije in o njih razmišlja, kar mu (jim) prinaša več samozavesti, obvladovanja veščin, lažje sprejemanje odločitev, hkrati pa nanje vpliva povezovalno (včasih tudi razdiralno). Velikokrat bodo pri tem naleteli na spoznanja, ki jih bodo ustavila (prinesla dodatna vprašanja in potrebe po razmišljanju) ali jim dala nov zagon. Z vsako (dobro) opravljeno nalogo rastemo. Lahko se zgodi, da za naloga postane pretežka in se motivacija začne izgubljati. V tem primeru iz izkušenj menim, da je treba vključiti še koga, da bo razmišljanje »potegnil naprej«. Je ob tem potrebno, koga tudi izločiti? Ni nujno. Pomislimo na njegovo pripadnost skupini, do tega trenutka dostavljeno dodano vrednost in njegova čustva in občutja ob izločitvi. Če sledimo cilju, bomo pot do tja tudi našli. Najslabše je, če se pustimo zapeljati kompliciranju, kar se zelo rado zgodi intelektualcem, ki jim po možnosti nagaja še ego. Ali pa se začnemo izgubljati v nepomembnih podrobnostih.

Ciljno naravnani ljudje

Njim, ki jih zanimajo praktični rezultati, bo to delovalo odbijajoče in nepotrebno. In škoda je storjena. Ker je v vsakdanjem življenju potrebnega veliko proaktivnega razmišljanja, se pogosto zgodi, da to ljudi posebej utruja.  Proaktivnost namreč pomeni, da je treba stvari vzeti v roke in nekaj narediti, poiskati dodatne informacije, ki nam olajšajo odločitev, razpihajo neznanke. Se torej ukvarjati z informacijami in stopati naprej. Zakaj je to problem? Ker marsikdo ni navajen razmišljati (če je vedno delovalo tako, bo tudi tokrat; zakaj bi spreminjali nekaj, kar že obstaja ipd.) Spomnimo se reka Briana Tracya: Če boste vedno počeli tisto, kar ste vedno počeli, boste vedno dobili tisto, kar ste vedno dobili. Pa ni nujno, da je tako.

Pri delu je treba razmišljati. Tu se ponovno naslanjam na dejstvo, da vedeti in znati ni enako. Samo vedeti, kako nekaj narediti je eno, to dejansko znati narediti, pa spet nekaj drugega. Operativno delo je tisto, ki prinese rezultate in zahteva tudi sprejemanje odločitev. Zato osebno včasih zelo težko poslušam nekoga, ki v praksi tega, o čemer razpravlja, ni nikdar naredil. Pojdi in naredi in odgovarjaj za svoja dejanja, sprejmi odgovornost za svoje odločitve; po bitki je vsakdo lahko najpametnejši, saj se ozira v preteklost za nečim, kar se je že zgodilo. Kako bi se odzval takrat, s pomanjkljivimi informacijami, brez steklene krogle, ki napoveduje prihodnost (takšno sem si vedno želela)? Posebej v poslovnem svetu je to zelo pogosto dejstvo – saj sem vedel(a)… zakaj pa niste tako in tako … potem se ne bi zgodilo to in to … brez zavedanja, kako se počuti tisti, ki je v danem trenutku določeno odločitev sprejel po svoji vesti, najbolje kar je znal in ob vseh (pomanjkljivih) informacijah, s katerimi je takrat razpolagal.

V šoli so dobili, v 4. razredu za nalogo miselni vzorec, v katerem predstavijo sebe in nekaj iztočnic, ki predstavljajo pomembno vsebino. Če bi se omejili samo na to, bi precej hitro zaključili. Kaj bi še lahko dodali? Kaj je cilj te predstavitve? Kaj o meni je posebej zanimivo, pomembno, v čem se razlikujem od drugih? Kje se vidim v prihodnosti? Kako lahko še bolje predstavim svojo nalogo? In sva začeli razmišljati. Naloga ni bila posebej težka in dobro nama je uspelo. Na predstavitvi se je soočila tudi z razmišljanjem svojih sošolcev, ko so predstavljali sebe in delili svoje misli ob njeni predstavitvi. O, koliko so si imeli povedati, pa niso kritizirali. Če bi ponovno opravljala to nalogo, bi dodala še to in še ono, pa ta pogled name in tisto. Bila je odlična izkušnja in pridobila je veliko novih spoznanj. Vložen čas se je obrestoval in motivacija za naslednjo nalogo je bila še večja.

De Bono omenja, da operativnost zadeva vidike razmišljanja, kot so: pogledi drugih ljudi, prioritete, cilji, alternative, posledice, ugibanja, odločitve, razreševanje konfliktov, ustvarjalnost in številne druge, ki običajno niso zajeti v načinu razmišljanja, ki se uporablja pri analizi informacij. Vse te stvari so del proaktivnega razmišljanja in ne običajnega odzivnega razmišljanja (tukaj je nekaj – kaj mislite o tem?), ki je večinoma tudi kritično. Kritično razmišljanje pa ni konstruktivno, kreativno in produktivno v smislu inovativnosti, ustvarjalnosti in razvojne naravnanosti. Služi bolj kot orodje za selekcijo, nikakor pa ne generira novih idej in ustvarjalne energije. Iz kritičnega razmišljanja se lahko porodi nevarna aroganca, ker velja razmišljanje brez napak za absolutno pravilno; brez ustreznih spretnosti kreativnega in konstruktivnega razmišljanja še bolj otežuje nastajanje prepotrebnih novih idej. Kritiziranje je vsekakor veliko lažje kot ustvarjanje.

Oh, kako znano, kajne? Kolikokrat smo kritizirani v primerjavi s konstruktivno, razvojno naravnano debato, ki bi pripeljala do novih spoznanj in bi vsi zaključili bistveno bogatejši, izkušenejši? Se spomnite, kdaj ste nazadnje v poslovnem svetu bili deležni pohvale? In kako ste se takrat počutili? Veliko je med nami takih, ki pohvale večkrat ne znamo sprejeti. Narobe je, da se nanjo odzovemo: Ah, saj to ni bilo nič takšnega. Zakaj? Ker je iz istega razloga morda naslednjič ne bo več in bo to postalo samoumevno. Včasih smo res sami krivi. Če se sami ne cenite, ne pričakujte, da vas bodo cenili drugi. Vsak v sebi nosi potrebo, da ima prav. Vsi smo od tega odvisni in zelo neradi priznamo napake in poraze. Kolikokrat ste se zasačili, da bi vam bilo ljubše, če se ne bi bilo treba nekaj odločiti, ker se potem na vas ne bi vsul val kritik in očitkov, zakaj niste odločili / naredili drugače?

Zakaj je za nekatere kritiziranje tako zadovoljujoče?

Ob kritiziranju se marsikdo počuti bolj prefinjeno in inteligentno -  in raziskave resnično potrjujejo, da imajo ljudje tiste, ki so bolj kritični, tudi za bistrejše. V okviru neke raziskave so npr. ocenili, da so pisci negativnih literarnih kritik bolj strokovno podkovani od piscev pozitivnih literarnih kritik, pa čeprav so bile tako negativne kot pozitivne literarne kritike na enaki strokovni ravni. Druga raziskava je pokazala, da ljudje pogosto mislijo, da je tisti, ki jih kritizira, pametnejši od njih. In če nekdo razbije enotnost njene skupine, s tem zmanjša njeno družbeno moč.

Precej zmotno kajne? Kritičnost ima kratkoročno sicer svoje prednosti, poleg tega je veliko lažje biti zahteven in »se pasti« na operativnem delu, ki ga je opravil nekdo drugi, ga kritizirati, kot ustvariti nekaj novega. Verjamem, da se boste strinjali, da se je v resnici veliko težje navdušiti nad neko stvarjo, kot pa jo zavrniti (za primer vzemimo hladne prodajne klice). Po drugi strani pa je na dolgi rok težko uživati v družbi nekoga, ki ni z ničimer zadovoljen.

De Bono piše, da bi želel več konstruktivnega razmišljanja in odvzel mnenje, da je argument najpomembnejše orodje. Ni. Navada argumentiranja je primitivna. V političnih demokracijah predstavniki nekaterih poklicev ne gredo v politiko, denimo arhitekti, inženirji, direktorji (business executives). Zakaj? Ker se ne morejo vrniti, če niso spet izvoljeni. S politiko se ukvarjajo ljudje govorečih poklicev: učitelji, odvetniki, sindikalisti ... Odlični govorniki, a šibki pri ustvarjalnem razmišljanju. Politika sploh ne temelji na konstruktivnem, ustvarjalnem razmišljanju. Ko ti ljudje postanejo ministri in premierji, njihovo razmišljanje ni pretirano ustvarjalno.

Dnevi so dolgi, leta pa kratka. Da. Večinoma. Izkoristimo jih tako, da bomo zadovoljni, ko se ozremo za njimi. Da bomo v družbi ustvarjali dodano vrednost, sodelovali in napredovali. Da bomo gradili dobro samopodobo in kot vodje ustvarjali proaktivne trenutke pri operativnih nalogah. Za to je potrebno razmišljanje (na produktiven način). Če se zavedamo svoje situacije: ali želimo (hočemo) misliti / razmišljati ali pa to moramo, je bistvena razlika. Seveda je odvisno od posameznika, ali je na avtopilotu ali pa potrebuje spodbudo.

V vsakdanjem življenju je potrebnega veliko proaktivnega razmišljanja, zato se pogosto zgodi, da to ljudi posebej utruja.