Revolucionarni premiki teoretičnega pojmovanja talenta se v praksi šele uveljavljajo. Poudarjena je fleksibilnost, odprtost in vzpostavljanje okoliščin, ki omogočajo »svobodo duha«, da se talent lahko izrazi in razvije.

V novem delovnem svetu način razmišljanja in delovanja vedno bolj prehajata iz »delovnega mesta« v klasičnem smislu, k oblikam dela, kjer imata ključno vlogo agilnost in odpornost.4 Gre za dinamičen pristop k nadarjenosti, kjer niso več prioriteta le kognitivne sposobnosti, temveč tudi osebnostne lastnosti in (mehke) veščine.2 Spreminja se proces učenja, ki prehaja iz »učiti se delati« v »učiti se biti«.6