Družba

Prihodnost je v rokah tistih, ki bodo obudili zmagovalno miselnost

Čas branja 15 min

Pogovarjali smo se z generalnim direktorjem Summit avto, mag. Jako Kavčičem, ki nam je predstavil svoje poglede na sodobno vodenje, milenijce, medgeneracijske razlike in razmere na gospodarskem področju.

Način vodenja se čez čas zagotovo spreminja in spremembe so postale stalnica pri vodenju. »Srečujemo se z medgeneracijskimi razlikami in izredno pomembno je, da znamo povezati različne generacije med seboj z namenom, da pri vsaki generaciji poiščemo znanje, ki generacije medsebojno dopolnjuje. Nikakor ne smemo zanemariti izkušenj in znanja »baby boom« generacije, ki bodo še kako dobrodošle vsem 'milenijcem'«.

G. Kavčič, že dokaj mladi ste začeli z vodstvenimi položaji in vlogami. Kakšno vodenje se vam zdi primerno za sodobni čas, ki kliče po spremembah?

Vrednote generacij so se bistveno spremenile, ampak pomembno je, da na razlike gledamo kot na priložnosti in ne kot na težave. Pri vodenju se mi zdi pomembno, da vodimo z zgledom, da zaposlene usposobimo, jih motiviramo in jim pustimo, da lahko delajo samostojno tako, da se razvijajo, dosegajo cilje, vendar za svoje odločitve prevzamejo tudi odgovornost. Učimo se celo življenje in kdor dela, dela tudi napake. Prav se mi zdi, da razvojne napake dopuščamo in saniramo namerne. Seveda moramo skrbeti, da jih naredimo čim manj, ampak najbolj pomembno se mi zdi, da se iz vsake napake nekaj naučimo. To je najboljša šola. Časi avtokratskega vodenja so že zdavnaj minili, pa čeprav sam še vedno naletim na takšne kolege. Zato se dogaja, da iz takšnih okolij »milenijci« odhajajo, saj ni medsebojnega razumevanja različnih vrednot.

Nihče na tem svetu ni tako pomemben, da mu ni treba biti prijazen do drugih.

Večkrat smo opomnjeni, da nas čakajo novi, a temeljitejši izzivi v prihodnosti, kot smo jih bili vajeni do zdaj. Domala nam grozi nova finančna kriza, saj smo se že navadili konjunkture. Hkrati je veliko sprememb na področju dela in samega odnosa do poklicev.

Finančna kriza se bo zgodila. Vprašanje je samo, kdaj. Je pa vsaka kriza tudi priložnost, in če sem malo provokativen, je morda celo dobro, da pride. Opažam, da delo ni več vrednota. V času moje mladosti smo praktično vsi vrstniki delali med počitnicami, da smo zaslužili nekaj tolarjev. Danes otroci prihajajo v šolo s starši, jutri bodo prišli z odvetniki. Vsi se zavedajo svojih pravic, redko kdo svojih dolžnosti. Imamo cel kup deficitarnih poklicev, po drugi strani pa polne šole tistih programov, ki jih gospodarstvo ne potrebuje. Močno upam, da bo naslednja finančna kriza pripeljala do spremembe miselnosti, da ne more biti vsak »influencer«, »estradnik« ipd. Tudi menedžer in vodja ne more biti vsak. Kljub razvoju novih tehnologij in spremembam vrednot bomo še vedno potrebovali nekoga, ki nam bo zamenjal počeno cev v kopalnici in položil parket. Skrajni čas je, da začnemo tudi te poklice ceniti in spodbujati mlade, da od interneta ne bodo mogli udobno živeti prav vsi.

Res je. Hkrati pa velja, da spreminjamo vrednote do okolja. Namreč, lahko rečemo, da ne mine srečanje ali konferenca, kjer ne bi bilo govora o pretečih podnebnih spremembah. Kako gledate na te dileme?

Podnebne spremembe so naš veliki izziv, če želimo svoj planet zapustiti prihodnjim generacijam v stanju, kot je bil zaupan nam. Ni več samoumevno, da se bodo tudi naslednje generacije kopale v morjih, jezerih in pile vodo iz pipe. Tukaj so »milenijci« tisti, ki so bistveno bolj ekološko osveščeni, kot so bile generacije pred njimi. V veliki meri se zavedajo odgovornosti do okolja. Nisem pa prepričan o iskrenosti politike, da zaščiti naš planet, kot tudi nisem prepričan o iskrenosti vseh nas glede zavedanja o podnebnih spremembah. Naj vam omenim samo dve nasprotujoči si dejstvi; vsak dan poslušamo, kako avtomobili onesnažujejo naše okolje. Vedno večji so pritiski na proizvajalce glede zmanjšanja izpustov CO2. Proizvajalci se sicer zelo trudijo in zmanjšujejo izpuste, toda kaj, ko so se globalno gledano, ti izpusti povečali. Veste, zakaj? Zato, ker raste delež prodanih SUV in »crossover« vozil, ki imajo večjo porabo goriva. Dejstvo je, da takšnih vozil realno ne potrebujemo, so pa »fancy«, modni in všečni. Nam je torej res toliko mar za okolje? Ali bolj za ugled lastnega ega? Podoben primer so plastenke. Srečujemo jih na vsakem koraku, vendar ali vemo, kam se odlagajo? Imamo neizmerno srečo, da lahko pijemo vodo iz pipe, in to kakovostno. A vse, kar je dano po sebi, nam postaja samoumevno. Ljudje še vedno kupujemo vodo iz plastenk. Sprašujem se, je res tako težko sprejeti zakonodajo, kjer bi bila kavcija za vsako plastenko 10, ali pa 20 centov? Prepričan sem, da nobena plastenka ne bi ležala na tleh, saj bi jih vsi reciklirali oziroma vračali trgovcem.

Moramo se zavedati, da smo soodgovorni, ne samo zato, da bodo mladi imeli službe, ampak tudi zato, da bomo njihovi mentorji.

Kakšna je odgovornost voditelja in menedžerjev?

To, da vodimo podjetje, ni nekaj samoumevnega in pomembno se mi zdi, da se zavedamo odgovornosti, ki jo kot vodje imamo. Pa s tem ne mislim samo odgovornosti do lastnikov v doseganju zastavljenih ciljev, ampak tudi odgovornost do družbe in okolja. Moramo se zavedati, da smo soodgovorni, ne samo zato, da bodo mladi imeli službe, ampak tudi zato, da bomo njihovi mentorji, da bomo v njih odkrivali potenciale in jih usmerjali v tisto smer, kjer se bodo dobro počutili in ustvarjali nove, drugačne in inovativne rešitve. Na le teh temeljita dodana vrednost in trajnostna rast. Enako je s podnebnimi spremembami. Tako, kot moramo voditi z zgledom, se moramo tudi do okolja obnašati zgledno. Izziv, ki ga pri tem imamo, je dejstvo, da je ekologija postala »business« in da je vodenje podjetij v določenih panogah ob upoštevanju vseh ekoloških predpisov in norm na meji rentabilnosti - zaradi še vedno prevelike nelojalne konkurence, ki se brez moralnih in etičnih zadržkov do okolja obnaša brezsramno in skrajno sebično. Očitno se še marsikdo ne zaveda, da vsi živimo na istem planetu in si delimo isto usodo. Ki jo soustvarjamo, a ne vsak v enaki meri in z enako težo. In ko in če ima nekdo večjo moč, s seboj nosi toliko večjo odgovornost. In posledice.

Kako ste se sami vsa ta leta motivirati, da ostajate tako uspešni? In kako se vam zdi, da je treba motivirati sodelavce, da sledijo?

Ali veste, kdo je šel drugi na Luno? Tega se verjetno nihče od nas ne spomni. Vsi pa se spomnimo zgodovinskega stavka, ko je Neil Armstrong stopil na Luno in izjavil: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo!« Enako je pri motivaciji. Ko si enkrat zadovoljen z dosežkom, se je težko motivirati. Zato se trudim nenehno iskati nove izzive. Morda pa je del moje motivacije povezan z mojim otroštvom. Še danes mi je žal mame, ko je vsakič jokala, ko se je vrnila z roditeljskega sestanka v osnovni šoli. Nikoli se nisem rad učil, bilo mi je dolgčas. V srednji šoli je bilo še huje, ampak se nisem niti malo obremenjeval. Zdaj mi je žal, ko se spomnim, kako težko je bilo to za starše. Starše sem pogosto poslušal, glede svojih vrstnikov. Poglej, kako je priden. Same odlične ocene, iz njega pa še nekaj bo, za razliko od mene. Morda me danes tudi to motivira, da se dokažem predvsem sam sebi, da zmorem nekaj narediti, čeprav mi je družba napovedovala drugačno usodo.

Moram pa priznati, da sebe ni vedno lahko motivirati. A pomembno je, da zaposleni tega ne čutijo. Motivacija je pri zaposlenih ključna in temu posvečam veliko svojega časa. Pa pri tem ne mislim samo na motivacijo skozi denarne nagrade. Kdor dela samo in izključno zaradi denarja, bo morda motiviran za delo, a takšna motivacija navadno ne traja dolgo. Predvsem se mi zdi pomembno, da vodimo z zgledom, da imamo odkrit odnos z zaposlenimi, si med seboj zaupamo in se znamo skupaj veseliti uspehov. Vsi zaposleni morajo imeti občutek, da so pomembni za delovanje podjetja. Le tako bodo pripravljeni narediti »extra mile«. Veste, ampak za motivacijo ni dovolj, da podjetje plača zaposlenim »team building«. Vsak vodja se mora zavedati, da je za motivacijo zaposlenih pomembno, da se vodje tovrstnih dogodkov tudi udeležijo. Neuradno medsebojno druženje je pomembno in marsikatera ideja se rodi ravno na takšnih dogodkih.

Kako gledate na novodobne pristope k vodenju, ki poudarjajo permisivno in prijazno vodenje? Ali je bolje voditi z zgledom, disciplino in jasnimi stališči; torej, kako razmejiti in spojiti avtoriteto in toplino, navdih in zahteve trga?

Najprej moramo vedeti, da je vodenje treba prilagoditi kolektivu, naravi dela ipd. Vsekakor zagovarjam vodenje z zgledom. Ne predstavljam si, da bi od svojih zaposlenih pričakoval nekaj, česar sam ne delam. Čisto preprost primer; ko sem nastopil zdajšnjo funkcijo, me je nekdanji sodelavec, ki je bil pri nas zaposlen na vodstveni funkciji opozoril, da ni primerno, da jaz kot direktor podjetja poberem cigaretni ogorek, ki je bil na tleh pred vhodom v podjetje. Meni se to ne zdi nič takega, saj je urejenost našega podjetja naše ogledalo. Si prestavljate, da bi od sodelavcev pričakoval, da poberejo cigaretni ogorek, med tem, ko jaz tega ne bi storil? Podobno je z disciplino in z jasnimi stališči. Disciplina mora biti takšna, da ne omejuje ustvarjalnosti zaposlenih in da se na delovnem mestu dobro počutijo. Pri tem ne verjamem, da je za vzpostavitev discipline treba uporabiti avtoriteto, saj bodo zaposlenih sami sledili dobremu zgledu. Čas je za vse nas izrednega pomena in ga ne moremo kupiti. Zato so zame jasna stališča zelo pomembna. Ne maram ovinkariti in iskati diplomatskih izgovorov tam, kjer to ni potrebno. Zagovarjam, da morajo biti stališča jasna ter konstruktivna in to pričakujem tudi od zaposlenih. Vsi vedo, da so vrata moje pisarne za pogovor vedno odprta in da si za sodelavce rad vzamem čas. Ob obilici dela to ni vedno preprosto, ampak se skušam postavljati v njihove čevlje v danem trenutku. Prisluhnem in poizkušam pomagati. Pa naj si bo tematika službena ali osebna. Pričakujem pa, da mi jasno povedo, kaj je na stvari. Kot sem že omenil, pa različne generacije zahtevajo različen pristop vodenja. Nisem zagovornik permisivnega vodenja. Nekatera pravila in meje morajo obstajati, ker drugače nam lahko zadeve uidejo izpod nadzora. Bolj se mi zdi primerno demokratično vodenje, čeprav tudi to predstavlja izziv. Saj veste, kot gre vse po načrtih, so vsi srečni. Ko ne gre, moram odgovornost prevzeti nase in takrat je demokracijo treba omejiti.

Na neki točki je pomembna majhna razlika, ki se ji reče zmagovalna miselnost.

Smo Slovenci rojeni voditelji?

Menim, da ne. Menim, da to niti ni tako kritično, ker tudi, če bi bili Slovenci rojeni voditelji, ne moremo biti vsi vodje. Kot sem že omenil, tudi parket mora nekdo položiti in to moramo ceniti. Bolj se mi zdi, da nam manjka samozavesti. V Sloveniji imamo nešteto športnikov, na katere smo lahko izredno ponosni. Da ne govorim o naših podjetnikih, ki so uspeli v svetu. Podjetje Interblock v lasti gospoda Joca Pečečnika izdeluje najboljše igralne rulete na svetu in težko boste našli kjer koli na svetu prestižno igralnico brez njihovih igralnih rulet. Postali so pojem v svetu igralništva. Danes najdete povsod na svetu, še v državah, za katere marsikdo ne ve, da sploh obstajajo, športne izpuhe gospoda Igorja Akrapoviča. Ne gospod Pečečnik in ne gospod Akrapovič ne bi bila uspešna z miselnostjo tipičnega Slovenca. To je dejstvo. Nikoli nista videla državne meje Slovenije kot ovire. Šla sta v svet, z vztrajnostjo, znanjem in samozavestjo. To nam manka in to bi morali spremeniti že v osnovni šoli pri vzgoji otrok. Manjka nam zmagovalne miselnosti in tukaj so nam lahko za vzor športniki. Poglejte Tino Maze. Vse njene sotekmovalke so imele enako vrhunsko opremo, vrhunske trenerje ipd. Ampak na neki točki je pomembna majhna razlika, ki se ji reče zmagovalna miselnost. To, da smo majhen narod, je naša prednost. Smo izredno pridni in iznajdljivi. Brez iznajdljivosti in roko na srce, brez malenkosti balkanske miselnosti, bi nam bilo bistveno težje. Težavo vidim v tem, da marsikdo našo majhnost vidi kot oviro in si ovire ustvari v glavi, ki pa dejansko ne obstajajo. Danes je s pomočjo interneta svet na dlani in vsem nam veliko bližje, kot kadar koli prej. Poleg tega smo neverjetni poligloti, kar nam odpre veliko vrat v svet.

Kaj pa ponižnost in učljivost? Sta nujni za menedžment in uspešne napredke v rasti?

Na pravi poti si, ko se zaveš, da ne veš vsega. Vsak dan se učimo in težava nastane, če si tega ne priznamo. Moj prijatelj Roman Peterman ima dober rek: »kdor ne gre s časom, s časoma gre«. Če se ne učiš, se ne razvijaš in brez vnovičnega iskanja ni napredka. Glede ponižnosti se lahko navežem k vašemu prejšnjemu vprašanju. Po eni strani smo prevečkrat ponižni in namesto da bi se postavili za svoje interese, marsikdaj kot narod prehitro pokleknemo. Je pa res, da malo ponižnosti ne škodi in bi marsikomu koristila. Prevečkrat sem imel možnosti videti kolege, ki so postali vzvišeni zaradi novega naziva na vizitki. Marsikomu naziv izobrazbe ali pa položaja na delovnem mestu dvigne krila in pozabi na druge. Nihče na tem svetu ni tako pomemben, da mu ni treba biti prijazen do drugih. Iz izkušenj vam lahko povem, da še nisem srečal uspešnega podjetnika ali pa menedžerja, ki bi bil vzvišen. Vzvišeni so navadno tisti, ki niso tako uspešni ali pa si za lasten uspeh lastijo zasluge drugih.

Se vam zdita čustvena in duhovna rast v svetu kapitala in eksponente rasti pomembni spremenljivki napredka?

Zelo pomembni. Nisem pa prepričan, ali o tem govorimo, ker je o tem družbeno sprejemljivo govoriti, ali pa dejansko to res počnemo. Naš lastnik je japonski konglomerat Sumitomo Corporation. Imamo res dobro podporo lastnikov za družbeno odgovorno delo v Sloveniji. To želim omeniti zato, ker je še vedno prevečkrat mnenje širše javnosti, da so tujci kot lastniki slabi. S tem se ne strinjam in vsaj v našem primeru imamo dobrohotne lastnike, ki so zelo odgovorni do družbe, v kateri delujejo.

Na tem mestu pa bi rad podal primer, ki po mojem mnenju kaže na komercializacijo čustvene in duhovne rasti. V naši skupini že leta sodelujemo z ZPM. Poleg tega s sodelavci sami večkrat letno pomagamo kakšni družini. Seveda imamo pri tem nekaj pogojev; sami poiščemo pomoči potrebne (jih je žal veliko med nami) in doniramo neposredno družini brez posrednikov. Če se le da, se izogibamo pomoči v denarju, ampak družino vprašamo, kaj potrebuje in to kupimo. Zavedamo se, da ne moremo pomagati vsem, prispevamo pa majhen kamenček v mozaiku pomoči potrebnim. Vendar, tega nikoli ne objavljamo na družabnih omrežjih in se s tem se ne izpostavljamo. Ni potrebe, tega ne delamo zaradi širše javnosti, ampak zato, da ljudem pomagamo in ker verjamemo, da se dobro z dobrim vrača. Vsak daruje po svojih lastnih zmožnostih. Ni pa prav, da se stiska drugih vse pogosteje uporablja v promocijo posameznikov, ki si na koncu jemljejo še pravico sodnika, kako se pomoč porabi.

Kot generalni direktor Summit avta predobro poznate avtomobilsko industrijo. Povejte nam, kakšna bo naša prihodnost? S »pametnimi« mesti, car sharingom, e-mesti in vso inteligenco skozi AI in IKT?

Danes v medijih na dnevni ravni beremo članke strokovnjakov in »strokovnjakov« o prihodnosti, ki nas čaka. Jaz priznam, da nisem tako pameten, da bi vam suvereno odgovoril, kakšna bo. Vem le to, da je Karl Benz leta 1886 izumil prvi avtomobil na svetu in da je bistvena razlika po 133 letih v tem, da ima danes osebno vozilo štiri kolesa med tem, ko je imel prvi avtomobil le tri. Še vedno moramo avtomobil voziti sami, še vedno potrebujemo gorivo, moramo ga vzdrževati, registrirati in zavarovati, še vedno se dogajajo prometne nesreče ipd. Nedvomno se danes prihodnost spreminja hitreje, kot se je kadar koli prej, pa vendar je še vedno precej negotovosti, v katero smer bo šel razvoj. Verjamem, da bo npr. virtualna resničnost marsikaj spremenila. Od nakupovanja, izobraževanja ipd. Pametna mesta nam bodo omogočala optimizacijo prometa in s tem (upam) manj prometnih zastojev, lažje iskanje prostega parkirnega prostora, optimizacijo porabe energije ipd. Pri vsem tem se mi zdi najbolj pomembno, da se prihodnosti veselimo in jo soustvarjamo, ne pa da se je bojimo.

Kaj vas najbolj moti v slovenskem gospodarstvu?

Moti me predvsem to, da se marsikdo ne zaveda pomena uspešnega gospodarstva za blaginjo vseh državljanov Slovenije. Tako kot povsod, imamo tudi pri nas uspešne in malo manj uspešne gospodarstvenike. Pa vendar, če upoštevamo svoje okolje, ki ga bremeni pretirana birokracija, prepogosto spreminjanje zakonodaje, dolgotrajni sodni postopki in nenazadnje, nekonkurenčna davčna zakonodaja, potem lahko rečemo, da imamo zelo uspešno gospodarstvo. Verjemite, da ni preprosto krmariti med vsem tem. Kljub vsem izzivom imamo v Sloveniji veliko izredno uspešnih podjetij, pa se marsikdo, ki na to podjetje gleda od zunaj, tega ne zaveda, ali pa to gleda z vidika nevoščljivosti. Veste, če bi našemu sosedu (podjetju) šlo še boljše, bi vsi imeli več od tega, zato je miselnost »naj sosedu krava crkne«, ki je v Sloveniji pogosta, popolnoma zgrešena. Včasih imam občutek, da še tista slovenska podjetja, ki so nadpovprečno uspešna, si tega ne upajo povedati preveč naglas. Morda tudi zaradi dejstva, ker je pri nas lažje obsojati uspešne, kot pa se od njih učiti. Sam se izredno ponosen na njih, ker sem v določeni meri tudi domoljub, in če se le da, kupujem slovenske izdelke in storitve. Še posebno pa sem ponosen, ko slovenske izdelke in storitve vidim v tujini. 

Oznake:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije