Prihodnost je v skupnostih in njihovem povezovanju
Čas branja 11 minNarava daje prednost organizmom in vrstam, ki znajo med seboj sodelovati in pri tem ohraniti svojo edinstvenost. Tudi dolgoletna zgodovina človeštva nas uči, da so vedno prevladali tisti, ki so našli pot do sodelovanja, kar je zapisal že Charles Darwin. In danes se ponovno, bolj, kot kadar koli prej zavedamo, da samo povezovanje in sodelovanje vodita do družbene blaginje za vse.
Človek je izrazito socialno bitje in samo v družbi, kjer upoštevamo drug drugega, lahko dobro živimo, je v enem svojih intervjujev poudarila dr. Alenka Stanič. Morda smo nekje na poti na to malo pozabili. Se preveč posvečali lastnim interesom, ne meneč se za to, ali je to, kar je dobro za nas, dobro tudi za druge. Bili pogosto prepričani, da smo v središču vsega in da je vse odvisno od nas. Morda je bil na delu ego, zaradi katerega smo pomembne stvari želeli doseči sami. K temu so verjetno pripomogli tudi nasveti, da moramo sebe vedno postaviti na prvo mesto in se zavedati svoje edinstvenosti in izjemnosti. To je seveda res, pri čemer pa se moramo naučiti, da vse to vidimo tudi v drugih in da samo skupaj lahko ustvarimo družbo zadovoljnih, ustvarjalnih in odgovornih posameznikov, v kateri bo vsak našel sebi najustreznejše mesto. Da se moramo povezovati in sodelovati.
Povezati se, pomeni skupaj obedovati. Sodelovati, pomeni skupaj kuhati.
Povezovanje še ni sodelovanje
Povezovanje je prvi korak k sodelovanju. Ustvarja začetno zaupanje, občutek pripadnosti in nečesa skupnega. S pomočjo sodobne tehnologije in razcveta družbenih omrežij smo danes povezani bolj kot kdaj koli prej. Naša mreža povezav je z vsakim dnem večja. Koliko pa smo v tej mreži aktivni oziroma koliko je v teh povezavah resničnega sodelovanja? Do tega pride šele, ko povezovanju dodamo vzajemno delitev idej in izkušenj, stalno in odkrito komunikacijo in ko združimo svoja znanja in veščine v zasledovanju skupnega cilja. Takrat socialne mreže ali njihovi deli prerastejo v skupnosti.
Zakaj in kako se povezujemo v skupnosti?
Posamezniki se v skupnosti povezujemo zaradi želje po medsebojni interakciji. Vanje se vključujemo prostovoljno, iz različnih vzgibov, med katerimi so najpogostejši:
- občutek varnosti, moči, zmanjševanje lastnih dvomov in večja odpornost na izzive,
- okrepitev statusa in prepoznavnosti v družbi,
- izboljšanje samopodobe in povečanje občutka lastne vrednosti,
- občutek pripadnosti, uživanje v stalni interakciji,
- zavedanje, da ne zmoremo vsega sami,
- potrebo po združevanju talentov in znanja za izvajanje kompleksnejših projektov.
Pri povezovanju izbiramo med formalnimi, neformalnimi in adhoc skupnostmi, v katerih iščemo sogovornike, ki razumejo in delijo naše interese, strasti in izzive. V katerih srečujemo različne talente in potenciale, ob katerih najdemo navdih in motivacijo za nadaljevanje izbrane poti. Razširimo svoj pogled, preverjamo lastna prepričanja in jih po potrebi spremenimo, če ugotovimo, da je to bolje za nas in za druge. Ali pa zgolj zadovoljujemo socialne in psihološke potrebe.
