Vodenje

Prof. dr. Miha Škerlavaj: Trend so »postherojske« oblike voditeljstva

Čas branja 7 min

Prof. dr. Miha Škerlavaj je svojo akademsko, raziskovalno in svetovalno kariero razvijal na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, pred dvema letoma pa sprejel povabilo na BI Norwegian Business School, kjer je zaposlen kot redni profesor za vodenje in organizacijsko vedenje.

Doma in v tujini predava predvsem predmete, kot so Management in organizacija, Ustvarjalnost in inovativnost, Management sprememb, Ekonomska psihologija ter Organizacijska omrežja. Raziskovalno se ukvarja s področjem sodobnih konceptov in orodij managementa (management ustvarjalnosti in inovativnosti, management sprememb, medčloveški odnosi v organizacijah, management omrežij znanja in inovacij, organizacijska kultura ter organizacijsko učenje). Skozi svetovalne projekte, študije, seminarje in poslovne akademije je aktivno povezan z gospodarstvom. V Sloveniji, Norveški, Kitajski in drugje po svetu vodi delavnice in seminarje s področij poslovnih spretnosti, odnosov pri delu, managementa ustvarjalnosti in inovativnosti, obvladovanja sprememb, motivacije, zavzetosti zaposlenih ter timskega dela. Njegovo delo je bilo objavljeno v uglednih znanstvenih revijah, kot so The Academy of Management Journal in The Leadership Quarterly, ter povzeto v odmevnih medijih, kot so The New York Times in Harvardove uradne Facebookove strani.

Kako bi opisali največje razlike med skandinavskimi in/ali norveškimi in slovenskimi organizacijskimi kulturami?

Vsaka organizacija ima svoj podpis in je nekoliko nehvaležno posploševati. Kljub temu pa so določene razlike vidne tudi na ravni družbe. Moje ugotovitve izhajajo tako iz raziskav kot tudi osebnih interakcij s številnimi organizacijami na obeh koncih Evrope, pa tudi Azije. Z nekoliko poenostavitve bi rekel, da so razlike predvsem na ravni zaupanja, pragmatičnosti, transparentnosti in odnosih pri delu. Veliko sistematične pozornosti se namenja gradnji sodelovalnih oblik vodenja in delovanja organizacij, gradnji dobrih odnosov med sodelavci, močno je zaupanje v znanje, ki prihaja iz akademskega okolja, skratka investicija v mehki del organizacij je več kot zgolj črka na papirju ali priljubljena krilatica. Ne želim pa slikati rožnate slike o Skandinaviji. Tudi tu so ljudje ljudje in organizacije organizacije. Prav zato najdem toliko izzivov, priložnosti in zadovoljstva proučevati ljudi in njihove odnose pri delu.

V čem smo si podobni?

Imamo nekaj skupnih izhodišč. Že od Hofstedeja naprej vemo, da smo Slovenci otok v svojem delu Evrope, kar se tiče pričakovanj glede egalitarnosti in nizkih hierarhij. To je še bolj značilen odraz norveške in skandinavskih kultur. So pa primeri decentraliziranega odločanja na severu precej bolj jasni in uveljavljeni. Bojim se, da se nasprotno pri nas odmikamo od moči, ki jo ima lahko kolektivni genij, če je pravilno moderiran in usmerjan.

Kateri je po vašem mnenju prevladujoči slog vodenja na Norveškem in kateri v Sloveniji?


Številka:

Več v kategoriji Vodenje

Več člankov iz te kategorije