Kolumna

Prvo vprašanje je mnogokrat: ROI? Znano?

Čas branja 6 min

Poznate tisto: »zaposleni so naše največje bogastvo«, »zadovoljni zaposleni so ključ do finančnega uspeha« ali »mehke veščine ločijo dobre vodilne od slabih«? Ja, dolgočasno, slišano, mnogokrat zlorabljeno. Priznam: zazeham vsakič, ko se članek začne z »živimo v hitro spremenljivih časih«.

Vendar strokovnjaki različnih strok stojijo za temi besedami, s tem se strinjajo tudi vodilni v podjetjih. Vprašajte jih. V vsak govor bodo vključili eno od teh »floskul«. Zakaj jim je potem tako težko razložiti, da morajo delati na prenosu informacij, na strateškem pristopu do komuniciranja z zaposlenimi, v zaposlene dejansko vlagati? Največkrat se zaletimo v zid, ko pridemo do finančne neoprijemljivosti rezultatov naporov in vložka, ki je vključen v to delo. Donosnost naložbe v vrednostne papirje je številka, končni rezultat ob prodaji je viden – natančen do decimalk, torej veš, ali je bila odločitev pravilna, smotrna, nekaj, kar je pametno ponoviti. Kako s finančnega vidika kvantificirati, da je strategija internega komuniciranja pomembna, ker bo vplivala na bilanco? Neposredno tega ni možno izmeriti. Kaj o tem pravi Richard Branson? Saj veste, tisti nekonvencionalni podjetnik in lastnik skupine Virgin. Pravi, da je enostavno: »Če skrbiš za svoje zaposlene, bodo oni skrbeli za tvoje stranke.«

Prva reakcija menedžerjev pri padcu rezultatov je zategovanje pasu – normalno. Vendar pri tem odrežejo marsikatero »orodje«, ki ga je kadrovik vključil v svoj plan. Kratkoročni finančni rezultati so sicer takoj vidni, dolgoročni pač ne. Skozi čas pa tudi ti pokažejo zobe skozi kakovost izvajanja dela, slabšo interno klimo ipd. A takrat tega ne povezujejo z zmanjševanjem stroškov. Njihova logika je preprosta: interni časopis je strošek. Intranet in njegovo urejanje je strošek. Merjenje interne klime? Strošek. Izobraževanje zaposlenih, kako komunicirati? Prvo vprašanje je mnogokrat: ROI? Znano?

Tukaj se prepletata dve problematiki: vzpostavljanje dobrega pretoka informacij in razvoj kadrov – oboje zaposleni potrebujejo za normalno delovanje, kar posledično vpliva na delovanje podjetja na trgu. Ko se kadroviki in komunikatorji trudijo, da bi vzpostavili ti dve strategiji v podjetju, je ta, do neke mere, neoprijemljiv ROI mnogokrat ključna prepreka. Da ne bo pomote: niso vsi vodilni taki, vlagajo v svoje zaposlene in z njimi neutrudno komunicirajo, zavedajo se, da nekaterih rezultatov ne morejo prijeti v roke in pokazati denimo lastnikom, a vseeno vedo, da so vezivno tkivo končnega rezultata. Moja ocena je: premalo jih je. (Pre)mnogi vodilni padejo na tem testu, ker preveč stvari gledajo skozi to prizmo.

Poglejmo problem s komunikacijskega vidika: kaj se zgodi, če zaposlenim ne damo dovolj informacij? Če tokrat odmislimo, da največkrat ne morejo normalno opravljati svojega dela, da se prevečkrat zgodi, da se določeno delo opravlja na več različnih delih podjetja, kar podvaja stroške ipd., je pomanjkanje relevantnih informacij odličen poligon za ustvarjanje govoric. Ja, vem, govorice so in vedno bodo. Res je. Govorice so del notranje kulture v vsakem podjetju, popolna zajezitev vseh pa je iz praktičnega vidika nemogoča. Naj bom še bolj direktna: na svetu ne obstaja podjetje, v katerem ne bi bilo v vsakem času aktivnih vsaj nekaj govoric. Mnoge med njimi hitro poniknejo, nekatere pa se razplamtijo in ustvarijo veliko škodo – čustveno in poslovno. Govorice so najboljši način, da si ljudje pojasnijo situacijo, ko ne dobijo dovolj podatkov, ker jim te »povedo«, kaj in zakaj se nekaj dogaja v podjetju, njihovo širjenje pa postane dober način, da zaposleni dobijo dovolj »informacij«, ki jim zmanjšajo nelagodje in strah. In najbolje uspevajo v kombinaciji z vodstvom, ki ne dvigne nosu iz bilanc in strategije rasti – ne se razburjati, nisem rekla, da je slednje nepomembno, trdim, da je oboje pomembno za dobro poslovanje.

Verjetno ključen del organizacijskega ustroja prenosa govoric znotraj podjetja je njegova neformalna narava. Komunikacija znotraj podjetja poteka običajno zelo strukturirano: kdo, kdaj, katero informacijo preda in to preko katerega kanala. Ta del so si večja podjetja morala urediti. Govorice pa se širijo skozi pogovore pri »kavomatih«, avtomatih za vodo, v kuhinjah, na čaju, po telefonu in podobno. Kot se je moj prijatelj hudomušno izrazil, gre za »hodniške telefončke«, ko nekdo začne s pogovorom »Ti, a si slišal …?« in sledi odgovor tipa »Ja! In ne samo to …«. Ker govorice običajno niso nikjer dokumentirane, so zato še toliko bolj dovzetne za potvarjanje, interpretacije in variacije, ker ljudje kompleksno poenostavimo, da lažje razumemo, in manjkajoče podatke dodamo, tudi če jih ne poznamo. Zgodba potem zelo hitro potuje po hodnikih. Tipične vsebine teh zgodb so vezane na: poslovanje in vodenje podjetja (npr. menjava uprave, združitve in prevzemi), odnose med vodstvom in sindikati (npr. pogovori o pogodbah, razmisleki o stavki), hierarhični status (npr. eden od kolegov je prišel do nove pozicije z onemogočanjem drugega), spremembe varnosti delovnega mesta (npr. potencialno zapiranje izpostave), organizacijske spremembe, drage napake in še lahko naštevam. Pomislite na svoje podjetje in hitro se boste našli v eni od teh zgodb. Slabo stanje v gospodarstvu še poveča strah: na eni strani pred komuniciranjem dejanskega stanja v podjetjih, na drugi pa strah pred spremembami, izgubo. Če pogledamo naše poslovno okolje, hitro vidimo, da je pred leti kriza na plano privlekla marsikatero slabo prakso, ki je prevečkrat noge namakala v nezakonitih vodah. Si predstavljate, kako je to vplivalo na porast govoric znotraj podjetja? Ko je vse v najlepšem redu, cvetijo polja, ko je delovnih mest relativno dovolj in nam mediji na dnevni bazi ne razkrivajo, kaj vse so »nekateri« nagrabili iz našega »davkoplačevalskega denarja«, je tudi v podjetjih mirneje. Danes so zaposleni zaradi zunanjega stanja okolja toliko bolj občutljivi na pomanjkanje informacij, iščejo različne znake, ki bi potencialno ogrozili njihovo življenje. In preverjajo. Preverjajo pa pri neformalnih virih, seveda. Zagotovo ne morete pričakovati, da bodo zaposleni brez zadržkov vstopili v pisarno svojega nadrejenega in ga soočili s svojimi skrbmi.

In tukaj pride ponovno na vrsto vodstvo. Ker je odločitev o pretoku informacij v podjetju v njihovih rokah. Potrebna je odločitev vodstva in njegova spodbuda vsem, ki se ukvarjajo s tem, da se vzpostavi čim bolj jasen tok. V Sloveniji sem prevečkrat naletela na nojevsko stališče, da »to pri nas nikoli ni bil problem« ali pa na resigniranost »na to ne moremo vplivati«. Seveda ne morete vplivati, če se tega izziva ne boste niti lotili. »Hodniški telefonček« bo namreč vedno obstajal in zato je bolje, da se z njim soočimo in se ga lotimo strateško. Podjetje mora temu nameniti dovolj časa, energije, znanja in denarja ter ravnati tako, da podrobno spozna svoje ljudi, spozna njihove želje, pričakovanja, potrebe ter ugotovi, kateri bi bili najustreznejši kanali in orodja komuniciranja. Potem pa vam ne preostane drugega kot: komunicirajte. Ne, ne boste se izognili kroženju nepreverjenih informacij, vendar boste pa zagotovo zmanjšali trajanje in moč. Tukaj sta na mestu dve priporočili vsem, ki se lotevajo boja zoper govorice:

Čeprav niso vedno uničujoče, so govorice dodaten vzrok zmanjšani produktivnosti zaposlenih, načetemu ugledu ljudi in same organizacije ter slabo vplivajo na komunikacijo v podjetju. In tukaj si moramo naliti čistega vina: slaba interna komunikacija in slaba interna klima bosta vplivali na poslovanje podjetja in na njegov ugled, posledično pa tudi na poslovne rezultate. Želimo to?

Danes so zaposleni zaradi zunanjega stanja okolja toliko bolj občutljivi na pomanjkanje informacij, iščejo različne znake, ki bi potencialno ogrozili njihovo življenje. In preverjajo. Preverjajo pa pri neformalnih virih, seveda. Zagotovo ne morete pričakovati, da bodo zaposleni brez zadržkov vstopili v pisarno svojega nadrejenega in ga soočili s svojimi skrbmi.


Številka:

Več v kategoriji Kolumna

Več člankov iz te kategorije