Koliko in katera psihološka znanja moramo imeti, da lahko uspešno vodimo ljudi? Odgovor se ne skriva le v kvantiteti, ampak se bolj usmerja v razumevanje ključnih motivacijskih vzgibov vsakega zaposlenega in odnosov v skupini, kar se vsak dan izraža preko vedenj, doseganja rezultatov in je eden izmed temeljnih gradnikov celotne organizacijske kulture.

Osnovna psihološka znanja so za vodje nepogrešljiva. Raziskave kažejo, da so najboljši vodje običajno tudi visoko čustveno inteligentni posamezniki, ki prepoznajo lastna čustva, čustva drugih in znajo tudi ustrezno ravnati. Pri tem pa se mora vsak vodja zavedati, da so pri vsakem čustvenem ozadju možni različni izhodi, ki jih ljudje uporabimo. V članku se podrobnejše posvečamo različnim variacijam strahu v delovnem okolju in s tem povezanimi intervencami, zavedati pa se moramo, da je vsak zaposleni kompleksen posameznik s pestro mavrico čustev, ki ga motivirajo k različnim dejanjem in da se poznavanje temeljnih vzgibov tukaj ne konča, ampak pravzaprav šele začne.

Poglejmo situacije, ki se pogosto odvijajo v različnih podjetjih: zaposlena je pri delu naredila zanemarljivo manjšo napako in v naglici pred prihodom nadrejenega nervozno popravlja dokumente; sodelavki na skupnem kosilu obrekujeta vodjo; zaposleni pred šefom »zmrzne« in ne pove lastnega mnenja; sodelavec se nikdar ne postavi zase in ne zagovarja svojih stališč.

Kaj je skupna točka vsem naštetim primerom, ki hromijo učinkovitost, odnose in s katerimi vodje pogosto prihajajo v HR službe po nasvet glede ravnanja? Odgovor je eno izmed osnovnih čustev – strah. Za vodjo je ključnega pomena, da diagnosticira strah in da prepozna različne variacije strahu v delovnem okolju, ki zajemajo tudi paniko, grozo, anksioznost in tremo. Prepogosto in preveč intenzivno pojavljanje strahu v delovnem okolju je znak, da vodenje poteka na napačen način. Vsi ljudje namreč težimo k temu, da strah zmanjšamo in se približamo občutku varnosti.

Strah je treba diagnosticirati in pri vodenju moramo biti pozorni na to, kako se izraža preko vedenj. Generalno gledano mora vodja regulirati odnose z zaposlenimi, da ga ne obremenjujejo (distanca), a da vseeno pridejo k njemu takrat, ko je to potrebno (komunikacija in reševanje problemov). Takšno ravnovesje lahko označimo kot kakovostno formiran odnos in ustvarja prijetno delovno okolje. Če pa zaposleni ne prihajajo k vodji, prihajajo prepozno, ko se problemske situacije ne da več rešiti ali hodijo drugam, pa je to znak, da je prisotnega preveč strahu, kar ustvarja neprijetno delovno okolje.

Prvi korak, ki je za vsakega vodjo najpomembnejši, je torej diagnostika, v kakšni meri je prisoten strah pri sodelavcih in ali gre za kakšne druge pojavne oblike strahu. Lahko se namreč pojavijo panika, groza, anksioznost in trema, ki v še večji meri ovirajo delovni proces in poslabšujejo odnose.