Razvijanje kompetenc z etnografijo slike
Čas branja 7 min
Dandanes in tudi v prihodnje se bomo srečevali z dominacijo kulture slike. Z razvojem novih medijev in tehnologije se vse bolj oddaljujemo od pisanih besedil, ki jih nadomeščajo slike, ki se nanašajo bodisi na pisno bodisi na govorno besedo. Svet postaja vse bolj spektakularen in bolj podoben šovu, človeško okolje pa je napolnjeno z vse bolj izrazitimi in vse bogatejšimi slikami kot kadarkoli prej. Na letališčih, postajah, na internetu, mobilnih telefonih ali v nakupovalnih centrih uporabljamo slike, diagrame in kratice v obliki preprostih skic ali geometrijskih oblik.
To je sicer znano že iz zgodovine, med drugim v obliki ostankov poslikav na stenah jam, ki kažejo naravo človeštva. Evolucija človeške zgodovine že od prazgodovinskega obdobja kaže slikovni značaj komuniciranja.
Ta kultura slike je neposredno povezana s potrošniško kulturo. Obravnava materialne in nematerialne elemente, kot so na primer občutki. Stalni primanjkljaj vtisov in občutkov postaja pomembna gonilna sila te kulture. Uresničevanje teh potreb ustvarja izkušnje doživljanja čustev le v določenih trenutkih, to je na kratko in hitro, hkrati pa silovito in intenzivno. To je privedlo do nastanka človeškega modela, osredotočenega na izkušnje in vtise, do neke vrste »zbiranja občutkov«. Kultura slike tako spodbuja razvoj potrošniške kulture. Poleg občutkov konzumiramo vedno več slik in znakov, gibljivih ali statičnih, pri čemer se vsaka od teh slik pojavlja v določenem kontekstu. Kontekstualnost, tj. določen trenutek ali določena enota vesolja postane tako eno ključnih vprašanj, pomembnih za razumevanje sveta in vzpostavljanje medčloveških odnosov.
Kaj je etnografija slike?
Življenje v sodobni kulturi slike ponuja med drugim izziv, kako jo raziskati oziroma kako izbrati ustrezne metode, s katerimi bi lahko zbirali znanje, jo razložili in uporabili v vsakodnevnem delovanju v »vizualnem svetu«. Ena od možnih metod uporabe je etnografija slike, toda najprej je treba pojasniti pojem etnografije. Etnografija je način proučevanja sveta in kulture, ki izvira iz sociokulturne antropologije. Prvenstveno temelji na sodelujočem opazovanju, intervjuju/pogovoru ali analizi obstoječih podatkov, vključno z vizualnimi podatki. Njen glavni namen je spoznavanje druge kulture, hkrati pa posameznih izkušenj, motivov ali vzorcev obnašanja. To je mogoče storiti z opisovanjem, pri čemer raziskovalec ustvari pripoved, neke vrste zgodbo, ki temelji na podatkih, ki jih zbira in ureja med dolgotrajnim študijem ljudi v njihovem naravnem okolju. Etnograf je oseba, ki se sooča z drugo, tujo kulturo, ki jo poskuša spoznati od same osnove. Njegov namen je razumeti, razlagati in interpretirati, kar vključuje branje, pogosto tudi ugibanje različnih pomenov vedenja drugih. To poteka z vključitvijo raziskovalca v drugo kulturo ali celo s polnim nejavnim sodelovanjem v njej, kar omogoča pogled iz drugega zornega kota, z očmi samega proučevanega posameznika in opazovanje tega, kar je normalno v njegovem vedenju v naravnem okolju. Prednost takega metodološkega pristopa je poglobljeno spoznavanje druge kulture in ustvarjanje nove vrste zgodbe, ki temelji na ujetih podrobnostih.
