SMO PSIHOLOGI ALI KADROVSKI STROKOVNJAKI?

DOC. DR. EVA BOŠTJANČIČ, profesorica in svetovalka na področju organizacijske psihologije, vodja Katedre za psihologijo dela in organizacije Oddelka za psihologijo, Filozofska fakulteta, UL

Facebook
LinkedIn

V praksi pogostokrat zasledim, da bi bil vsak rad strokovnjak za vse – postanemo arhitekti, ko zidamo svojo prvo in verjetno tudi zadnjo hišo, mesarji, ko razkosavamo sveže meso, frizerji, ko strižemo otroške lase, svetovalci, ko obupanemu prijatelju delimo zakonske nasvete, električarji, ko se sami lotimo popravila nedelujočega pralnega stroja, učitelji, ko otroku razlagamo množenje na način, kot smo se to mi učili pred 30 leti …

Biti strokovnjak za vse, je zelo naporno in hkrati nemogoče. Prav je, da cenimo vsak poklic, ki ga nekdo opravlja ter da prepustimo mesto strokovnjaku ter njegovi stroki, ob ustreznem trenutku.

Različne vloge psihologije

Čar dela v velikih organizacijah je preplet številnih znanj, vrste delovnih izkušenj, hkrati pa tudi mešanica osebnosti, ki poskrbijo za pestrost in ustrezno dinamiko. Za doseganje dobrih poslovnih rezultatov vedno iščemo dopolnjujoče se time, v katerih bo vsak član prispeval tudi nekaj, česar drugi člani nimajo, ne vedo ali ne znajo. Tako prispemo do vloge psihologije, ki je marsikateremu »nepsihologu« zelo zanimiva, mestoma mistična, vsakodnevno uporabna, včasih zelo konkretna in zahtevna do zaposlenih, ob določenih priložnostih pa deluje le kot kramljanje ob kavici.

Svetovanje kot na primer »ali ti ponudim nasvet, kako se prikupiti šefu«, danes ni več tako priznan način.