Psihologija

Sposobni, ki to niso, in odlični, ki so prepričani, da so prevaranti

Čas branja 9 min

»Ena od bolečih stvari našega časa je, da so tisti, ki čutijo gotovost, neumni, in tisti z domišljijo in razumevanjem napolnjeni z dvomom in neodločnostjo.« Bertrand Russell, Zmagoslavje neumnosti

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaposlili nekoga, ki vas je na razgovoru za delo prepričal o svojih izjemnih sposobnostih iacn ste bili prepričani, da ste našli pravega kandidata za delovno mesto, potem pa se je kmalu izkazalo, da situacija le ni tako rožnata in da je kandidat svoje sposobnosti močno precenil? In obratno, ste zaposlili nekoga, ki je po izkazanih dosežkih na življenjepisu sicer deloval kot dober kandidat, na razgovoru pa ni bil tako prepričljiv, saj ni znal izpostaviti svojih prednosti pred drugimi kandidati, potem pa se je na vaše olajšanje izkazalo, da ste zaposlili odličnega delavca, ki je le izjemno kritičen do svojega dela?

Če ste se srečali s takšnimi ljudmi, ste morebiti naleteli na dva skrajna primera iz t. i. »gore neumnih« (Slika 1), pri čemer na vrhu gore stojijo tisti, ki so o svojem znanju in sposobnostih zelo prepričani, čeprav v resnici vedo zelo malo, na platoju vzdržnosti pa tisti, ki sicer vedo veliko, vendar pa so glede svojih kompetenc negotovi, saj se zavedajo, česa vsega še ne vedo.

Gre za dva obratna psihološka pojava, ki sta jih pred slabimi dvajsetimi leti v članku z naslovom Nesposobni in nevedni o tem: Kako težave pri prepoznavanju lastne nekompetentnosti vodijo k napihnjenim samoocenam opisala profesorja David Dunning in Justin Kruger1. Dunning in Kruger sta zaradi šaljive narave sicer zelo korektnega znanstvenega prispevka bila najprej presenečena, da je bil članek sploh sprejet v objavo, še bolj pa, da je tako v strokovni kot laični javnosti naletel na veliko zanimanje, saj je kot prvi formalno opisal pojava, ki jih je marsikdo sicer opazil tako v vsakodnevnih situacijah kot v šolskem, akademskem ali delovnem okolju.

Dunning-Krugerjev učinek in iluzorna superiornost

Prvi pojav, ki sta ga Dunning in Kruger prepoznala skozi svoje eksperimente in zaradi njega postala široko poznana med psihologi, je Dunning-Krugerjev učinek1. Dunning-Krugerjev učinek je ena izmed kognitivnih pristranskosti, oblika iluzorne superiornosti, za katero je značilno, da posamezniki precenjujejo svoje sposobosti v primerjavi z drugimi in podcenjujejo svoje pomanjkljivosti. Pogosto se posamezniki, ki so v določeni domeni povprečni, doživljajo kot nadpovprečne, zaradi česar je iluzorna superiornost poznana tudi kot učinek nadpovprečnosti2. Učinek nadpovprečnosti lahko srečamo na številnih področjih, npr., srednješolci zase menijo, da se bolje razumejo z drugimi, kot njihovi vrstniki, igralci nogometa, da so boljši od svojih soigralcev, menedžerji se vidijo kot bolj sposobne od povprečnega menedžerja in verjamejo, da so njihove sposobnosti organizacije dela in vodenja zaposlenih nadpovprečne. O doživljanju nadpovprečnosti v primerjavi z drugimi pričajo tudi številne druge raziskave. Na primer, raziskave v visokotehnoloških podjetjih so pokazale, da se dobra tretjina zaposlenih programerjev dojema kot izjemno sposobne in se uvršča med 5 odstotkov najuspešnejših in najsposobnejših posameznikov v svojem podjetju, mnenjske ankete v ZDA pa kažejo, da dobra petina Američanov meni, da je zelo verjetno, da bodo zaradi svojega znanja o financah in investicijah postali milijonarji v prihodnjih desetih letih3.


Številka:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije