Štiridnevni delovnik – rešitev za skoraj vse
Čas branja 11 minSte se kdaj vprašali, zakaj morate v digitalnem in organizacijsko napredenem svetu delati enako število ur, kot so jih delali ljudje, ko je Henry Ford leta 1926 uvedel 40-urni delovni teden?
Če ste odgovorili z da, potem nadaljujete branje, saj bomo v članku predstavili, kako se je 32-uri delovnik obnesel na Islandiji, v Veliki Britaniji, v podjetju Microsoft na Japonskem in drugod po svetu. Delodajalci, ki želijo omogočiti dobro počutje svojih zaposlenih in preprečiti izgorelost ter posledično zmanjšati visoke stroške bolniške odsotnosti, morajo raziskati načine, kako zaposlene naučiti delati pametneje, ter ne težje in dlje. Morda je celo čas, da tudi vaše podjetje razmisli o vpeljavi 32-urnega delovnika!
Delo na daljavo in hibridno delo sicer prinašata veliko koristi, vendar ne obravnava izgorelosti in preobremenjenosti.
Skok v zgodovino: Kdo je zaslužen za 8-urni delovnik?
Čas, ki ga v življenju preživimo na delovnem mestu, se je skozi zgodovino spreminjal v korist zaposlenim. V poznem 18. stoletju je bil 10 do 16-urni delovnik popolnoma običajen. Tovarne so delovale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, kar je od ljudi terjalo nehumane napore. Dolge ure dela so negativno vplivale na zdravje zaposlenih in ljudem je kmalu postalo jasno, da 16-urni delovnik potrebuje reformo. Tako se je leta 1817 delavski aktivist Robert Owen zavzel za krajši delovnik, njegov slogan pa se je glasil: »osem ur dela, osem ur rekreacije, osem ur počitka.« 1 Predlogi zagretega aktivista so »padli na plodna tla« šele 100 let kasneje, natančneje v Ameriki leta 1926, ko so v delavnicah Henryja Forda začeli z dejansko aplikacijo 40-urnega oz. petdnevnega delovnika. Razdelitev dneva na osemurne segmente je znani proizvodnji omogočilo, da so tovarne delovale 24 ur na dan, delo pa je bilo razdeljeno v tri izmene. Skrajšani delovnik in podvojena plača sta pozitivno vplivala na produktivnost v proizvodnji in tako se je ideja, rojena pred več 200 leti, ohranila vse do danes.2
Bolj je delo zapleteno in ustvarjalno, manj je smiselno posvečati pozornost uram.
Ideja o 32-urnem delovniku pa ni tako revolucionarna, kot se zdi na prvi pogled. Da je štiridnevni delovni teden nadaljevanje trenda in ne radikalen odmik od zgodovinske prakse, je razvidno tudi iz grafa, ki prikazuje, kako se je delovni teden v obdobju od leta 1870 do 2015 redno zmanjševal. Delovni teden se je skrajšal iz šestdnevnega na petdnevnega, prav tako pa se je z uvedbo plačanega dopusta skrajšalo tudi delovno leto. Dodatno so na skrajšanje delovnega časa vplivala še izobraževanja in uvedba pokojninskih sistemov. Trend zmanjševanja delovnega časa se je v večini držav upočasnil, ponekod pa se je trend celo obrnil - tedenski delovni čas za zaposlene s polnim delovnim časom se v zadnjih desetletjih spet rahlo povečuje.3
Delati dlje, ne pomeni nujno delati bolje – produktivnost
Delati dolge ure pa ne nujno pomeni delati bolje oz. učinkoviteje. Eden najbolj prepričljivih argumentov za štiridnevni delovni teden je, da dejansko lahko povzroči bolj produktivno delovno silo in to hipotezo podpira tudi statistika. Graf spodaj prikazuje, da obstaja splošna negativna korelacija med produktivnostjo in opravljenimi urami (nižje število ur, višja produktivnost). Dober primer je Nemčija, ki kljub kratkemu delovnemu času med državami članicami OECD ohranja visoko raven produktivnosti. Pravzaprav naj bi bil povprečni nemški delavec 27 % bolj produktiven od svojega britanskega kolega. Tudi Nizozemci, Francozi in Danci v povprečju delajo manj kot 1500 ur na leto. Le 2 % danskih zaposlenih – ki uživajo najboljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem na svetu – dela dolge ure v primerjavi s povprečjem OECD, ki znaša 13 %.4
