Psihologija

Talent je – rezultatov pa ni

Čas branja 9 min

»Vse ima, pa ni rezultatov.« Pogosto izrečen stavek trenerjev v praktično vsakem športu. Opisuje (pre)večkrat viden scenarij športnika, ki je bil izjemno uspešen v mladih letih, trenutno pa že nekaj let kaže sicer dobre rezultate, vendar se vsi - vključno z njim - zavedajo, da bi lahko dosegel še veliko več. Ali se tudi v podjetjih dogaja kaj podobnega?

Je hiter, močan, velik, eksploziven. Torej ima vse sposobnosti. Vrhunsko obvlada žogo, giblje se pravilno, dela natančno. Torej ima potrebno znanje. Zdaj že nekaj časa nastopa na najvišji ravni. Torej že ima izkušnje. Ni mi jasno, zakaj ni (boljših) rezultatov. Očitno se ne potrudi dovolj.

V teh trenerskih razmišljanjih se da opaziti dve splošno sprejeti prepričanji:

  1. »Za uspeh so potrebne (samo) sposobnosti, znanje in trud!« (Izkušnje pridejo same.)
  2. »Če nima rezultatov, potem se je premalo potrudil.«

Ta »premalo potrudil« izražajo tudi z drugimi besedami: »Nima dovolj volje, discipline, odrekanja; ni dovolj ambiciozen, si ne želi dovolj, ima premalo prave motivacije.«

Ker pa smo v naši kulturi na »ne-dovolj-potrudil« izjemno občutljivi, sem v slovenskem vrhunskem športu videl veliko jeze, konfliktov, zapletov in posledično neučinkovitega reševanja situacije, ko talent je, rezultatov pa ni. Očitek prihaja tako s strani trenerjev in tudi športnikov samih do sebe. Zato želim odgovornim in zaposlenim v podjetjih prikazati tudi druge razloge, ki poleg »velike trojice« (sposobnosti, znanje in trud) vplivajo na končni rezultat - pa naj bo to rezultat športnika ali mladega talenta v podjetju. Ko nam je pri delu s športniki in trenerji namreč uspelo pogledati mimo »velike trojice«, smo lažje videli druge razloge, jih lažje rešili … ter tako prišli do vrhunskih rezultatov.

»Ne (z)morem!«

Vsakemu vrhunskemu trenerju je jasno, da mora od svojega športnika, če ga želi pripeljati do vrhunskih rezultatov, vsak dan zahtevati nekaj več. Dobri trenerji so zato vsakodnevno zelo neposredni v svojih navodilih:

Zavestno se preusmerite od »velike trojice« (sposobnost, znanje in trud).

»Naredi X še malo bolje (kot včeraj)! Naredi Y malo drugače! Naredi Z še malo bolj tvegano! Naredi Q še večkrat!«

Ob teh neprestanih zahtevah po napredku, po izboljšavah, je zelo naravno in pogosto, da se mlademu talentu v glavi pojavi misel:

»Ne (z)morem!«

Naj opozorim, da takšne reakcije ne doživljajo samo nekateri mladi posamezniki. Vsi ljudje imamo (vsaj začasno) to misel v glavi, ko smo »izven-cone-trenutnega-znanja«. Če nečesa (še) ne obvladamo, v prvem trenutku pomislimo, da ne (z)moremo. Ker pa misli vplivajo na naša dejanja, je lahko posledica te misli, da nezavedno spremenimo način svojega delovanja. Ta način delovanja pa je tisti, ki nas približa ali pa oddalji od rezultatov.

Športnik v našem primeru dela »toliko-kolikor-verjame-da-zmore«. Ker misli, da ne (z)more več, tudi ne poskusi narediti več. Trener seveda vidi, da je to manj, kot je zahteval od njega. Zgoraj omenjena trenerjeva razlaga: »Ne potrudi se dovolj!« se mu ponuja kar sama. in pred vrati so konflikti, zapleti in nekonstruktivno reševanje …

Podoben zaplet opažamo tudi v podjetjih v odnosu vodja - njegov talentirani varovanec. Za reševanje tega scenarija predlagam, da se tako vodja kot njegov varovanec za kratek čas posvetita skupnemu odkrivanju, kaj ta misel »Ne (z)morem!« pravzaprav pomeni. V naši praksi smo na primer odkrivali naslednje:

Da bo vodja lažje odkril podobne misli pri svojem varovancu, predlagam, da si lahko pomaga z naslednjimi podvprašanji: Kako to misliš? Kaj še misliš o tem? Zakaj misliš, da ne (z)moreš? Kaj še razmišljaš ob tem?

Ko bolj jasno vidimo, kaj ta »Ne (z)morem.« posamezniku pomeni, lahko bolj ciljano iščemo rešitve in varovanec lahko svojemu vodji na primer reče:


Številka:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije