UPORABA POGODBENIH KLAVZUL IN SPORAZUMOV ZA REŠEVANJE DELOVNO-PRAVNIH SPOROV
Eden od učinkovitih in v praksi vse premalo uporabljenih ukrepov za odvračanje ali vsaj zmanjševanje tveganj je uporaba postopkov zunajsodnega reševanja sporov v mediaciji in arbitraži.
Vir: Unsplash
Vsak spor, tudi tisti, ki izhaja iz ali je v zvezi z delovnim razmerjem, za delodajalca predstavlja določeno poslovno tveganje. Narava delovno-pravnih sporov je lahko zelo različna in sega vse od klasičnih pravic in dolžnosti delavca ter obveznosti delodajalca pa do situacij, ki so povezane s prepovedjo diskriminacije in vsakršnega nadlegovanja ali nedopustnega nadzorovanja (npr. elektronske pošte in drugih oblik komuniciranja) na delovnem mestu. Temu primerna so tudi različna poslovna tveganja, ki jih povzročajo spori.
Od motenj v delovnem procesu, stroškov reševanja sporov, trajanja tega reševanja pa do stresa vpletenih v spor, slabega delovnega vzdušja v poslovnem okolju in javne izpostavljenosti tako poslovnega subjekta kot tudi vodilnih v njem, če se začne pranje umazanega perila v medijih zato, ker reševanje spora poteka v javnem sodnem postopku.
Eden od učinkovitih in v praksi zato začuda vse premalo uporabljenih ukrepov za odvračanje ali vsaj zmanjševanje prej omenjenih tveganj je uporaba postopkov zunajsodnega (alternativnega) reševanju sporov v mediaciji in arbitraži.
Gospodarske družbe z izdelano strategijo reševanja delovno-pravnih sporov bodisi v okviru notranjih pravnih aktov (splošnih pogojev poslovanja) bodisi s posebno pisno zavezo, ki jo javno objavijo kot svojo poslovno politiko, lahko vnaprej napovedo, da bodo vselej, kadar bo to mogoče in ustrezno, poskušale nesoglasja in spore, ki ne bodo rešeni v okviru pogovorov in pogajanj, najprej reševati v postopku mediacije. Taka načelna zaveza sicer pravno ni nujno zavezujoča, a daje močan signal zaposlenim, da podjetje s sporazumnim reševanjem sporov misli resno.