V tujini izobraženi Slovenci – izzivi in rešitve za kroženje znanja
Čas branja 16 minSlovenci, ki odidejo po novo znanje in delovne izkušnje v tujino, se pogosto srečujejo s kompleksnimi situacijami in številnimi ovirami, ko se želijo vrniti v domovino ali ko želijo sodelovati z domačimi znanstvenimi in drugimi institucijami. Prepotrebno znanje tako pogosto ostane onstran naših meja, kar le še priliva na ogenj k dejstvu, da smo v zadnjih letih v Sloveniji priča večjemu valu odhoda intelektualnega kapitala iz naše dežele.
Društvo VTIS predstavlja interese v tujini izobraženih Slovencev in Slovenk. Člani, teh je več kot 700, si prizadevajo, da bi kroženje znanja med tujino in Slovenijo potekalo brez ovir in nepotrebnih birokratskih naporov. Zato so v skupnem dokumentu pripravili tudi pregled najpogostejših izzivov in ovir za pretok znanja iz tujine v Slovenijo ter obratno.
Dokument obenem predlaga tudi rešitve in pripravljenost na sodelovanje pri reševanju ovir. Kot so zapisali, želijo, »da bi ta dokument preučili odgovorni v Sloveniji in čimprej sprejeli konkretne ukrepe za krepitev kroženja znanja, s čimer bi povečali slovenski znanstveni potencial ter ugodno vplivali na poslovno okolje v državi«. Objavljamo njihove glavne izzive in predloge rešitev.
Štipendije Ad futura za študij v tujini
Opis izziva: štipendije Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije (Ad futura) so za mnoge predpogoj za študij v tujini. Program predstavlja odlično priložnost za mlade. Javni razpis je zasnovan na osnovi slovenskega visokošolskega sistema, zato se pogosto ne ujema s sistemi tujih univerz, kar otežuje pridobivanje zahtevane dokumentacije. Primer je pridobivanje potrdila o trajanju študijskega programa in letniku študija, ki ga nekatere univerze zaradi specifike študijskih programov ne morejo izdati.
Primer neusklajenosti razpisa s specifikami študija v tujini je npr. magistrski program na ETH-ju v Švici, ki je ovrednoten z 90 oziroma 120 kreditnimi točkami. Maksimalno trajanje študija je omejeno na šest ali osem semestrov. Na takšnih ustanovah je pogosto zapleteno pridobiti uradni dokument o trajanju študija, saj je edina omejitev maksimalno število semestrov, ki jih lahko študent prebije na univerzi. Ker študent vse predmete izbira samostojno (predpisan je le en obvezen predmet), sistem ne pozna tradicionalnih letnikov. Vsak študent se loti izpolnjevanja kreditnih točk po svoje – nekdo najprej opravlja izpite iz predmetov in se pozneje loti obveznega praktičnega dela, ki je predpisano v okviru magistrskega programa, drugi raje začnejo praktičen del sočasno z omejenim številom študijskih predmetov.
Študijski semester se v različnih državah in na različnih univerzah začne v različnih obdobjih, zato so potrdila o vpisu, ki jih zahteva sklad kot predpogoj za pridobitev štipendije, na voljo v različnih delih leta. Sklad odločbe o upravičenosti do štipendij pošilja šele pozno jeseni oz. pozimi, ko se večina že izobražuje na novi univerzi v tujini, kjer jim že nastajajo visoki življenjski stroški. Ta razkorak mnoge pušča v finančni negotovosti.
Predlog rešitve: težavo bi bilo mogoče ublažiti s predhodno pripravo. Predlagajo, da se letno sestavi seznam vseh kandidatov in kandidatk, ki se jih razvrsti po primernosti glede na pogoje, ki so izpolnjeni ob prijavi. Tako bi lahko za večino takoj ocenili, ali bodo štipendijo dobili, in izdaja potrdila o vpisu na univerzo bi postala le formalnost. Tisti na vrhu seznama bi tako potrdilo sklada prejeli takoj; tisti, ki bi morali čakati dlje, pa bi vedeli, da imajo manjše možnosti, in bi tako lahko pravočasno začeli iskati alternativne rešitve.
Predlagajo tudi, da razpis jasno omeni nestandardne oblike študija in zaobjame tudi nekonvencionalne oblike visokošolskega izobraževanja. V mejnih primerih naj sklad preveri, ali sta študent ali študentka dejansko vpisana v veljaven (akreditiran) program in v njem aktivno udeležena.
Birokratski postopki pri prehodu študentov med državami
Opis izziva: mnogi študenti, ki so končali študij v tujini in se nameravajo vrniti v Slovenijo, naletijo na težavo, saj pridobitev priznanja na slovenskih institucijah zahteva veliko dodatnega dela ter časa.
Primer iz prakse: študentka je v Veliki Britaniji končala študij prve bolonjske stopnje, za katerega je prejemala Ad futurino štipendijo. Ko je diplomirala, se je nameravala vrniti v Slovenijo in tukaj nadaljevati študij ter se zaposliti za tri leta, k čemur jo je zavezovala štipendijska pogodba. Še preden je diplomirala, se je na Univerzi v Ljubljani pozanimala glede vpisa na magisterij; obvestili so jo, da kot dokazilo opravljenega dodiplomskega študija potrebuje le kopijo diplome. Ko je z diplomo dejansko prišla na univerzo, je bila obveščena, da je za vpis potrebna nostrifikacija diplome, kar pa je dolgotrajen in drag postopek. Posledično je zamudila vpis in eno leto izobraževanja.
