Vizionarji z napako
Čas branja 6 minV naravi mojega dela je, da pretežni del svojega časa preživim s podjetniki. S tistimi, ki to že so, in s tistimi, ki si to šele želijo postati. Lahko si torej predstavljate, da kljub temu, da nimam formalne izobrazbe s področja psihologije, lahko precej dobro berem govorico podjetnikov, tudi njen del med vrsticami, ki o njih samih pove še mnogo več, kot odkriti del pogovora.
Dragi podjetniki oziroma podjetnice, pravzaprav ste mi zelo všeč, ker me spominjate na naše otroke. Večina z velikimi načrti v slogu »ko bom velik, bom gasilec in nosil bom velike brke«, veliko vas je brez uniformiranosti in predsodkov, ki so tako zelo značilni za »zakravatani« korporativni svet, ter z veliko mero najstniške upornosti (»naredili bomo revolucijo in premagali vse tiste okorne gigante«). Vsi, ampak prav vsi podjetniki pa ste v svojem bistvu naivni. Naivnost je naravni obrambni mehanizem podjetništva, saj preprečuje racionalno odločanje na začetku podjetniške poti. Če bi se podjetnik na začetku svoje podjetniške poti obnašal popolnoma racionalno, najverjetneje ne bi dolgo vzdržal na svoji poti, saj razmerje tveganja in uspeha praviloma v začetnem obdobju ne govori v korist slednjega. Zadnje, ampak ne najmanj pomembno dejstvo, ki me zelo veseli – večina podjetnikov želi narediti nekaj, kar bo spremenilo svet na boljše, v manjšini so tisti z zlobnimi nameni.
Zelenci – neusahljivi vir zagnanosti
Pri srečevanju podjetnikov in tistih, ki si to šele prizadevajo postati, lahko posameznike in skupine razdelimo v nekaj skupin. Prva skupina so »zelenci«, torej praviloma izredno mladi ljudje, ki prihajajo s fakultet (ne nujno z diplomami v žepu) in nimajo dolgih profesionalnih življenjepisov. Najverjetneje so se za podjetništvo navdušili ob prebiranju člankov o herojih iz Silicijeve doline ali ob igranju z govorečim mačkom na njihovem pametnem telefonu. Kot vsaka skupina, ki se ji bom posvetil v nadaljevanju, imajo zelenci nekaj vrlin, ki govorijo v njihov prid, ter nekaj pomanjkljivosti, ki predstavljajo dodatno tveganje za njihov podjetniški uspeh. Pa gremo najprej k vrlinam. Mladost, zagnanost, neobremenjenost z ustaljenimi družbenimi normami in pravili določenih industrij, poznavanje navad in miselnosti skupin potrošnikov, ki šele postajajo potrošniki. To so izjemno pomembna znanja, ki krasijo to generacijo »wanna be« podjetnikov. Njihova velika prednost je, da praviloma nimajo družin in kreditov za stanovanja, saj so na ta način mnogo bolj fleksibilni in mobilni, kot njihovi starejši kolegi. Pri svojem delovanju so zaletavi, vendar vse pogosteje srečujem ekipe, ki se želijo okrepiti z nekaj »sivimi lasmi«, torej iščejo osebe, ki bi v te ekipe prinesle nekaj več izkušenj in bi bile primernejše za pogovore s potencialnimi kupci, ki posebej v B2B sektorju vendarle bolj zaupajo urejenemu gospodu srednjih let, kot mlečnemu hipsterju. Vihravost, ki je po eni strani vrlina tovrstnih ekip, je lahko zanje tudi pogubna. Večinoma namreč industrij, v katere se podajajo z revolucionarnimi rešitvami, ne poznajo dovolj dobro, da bi lahko prepoznali vse čeri, ki stojijo na njihovi plovni poti. Ekipe so sestavljene iz posameznikov, ki nimajo dolge tradicije skupnega delovanja in posledično pogosto razpadejo, ko mine začetna zagnanost in ko rezultati niso na ravni pričakovanj. Za investitorje vsekakor pomanjkanje izkušenj predstavlja pomembno tveganje, tako da se mnogi investitorji tovrstnih naložb izogibajo oziroma jih pustijo, da še nekaj časa zorijo v enem od podjetniških inkubatorjev, preden jim zaupajo svoja sredstva.
Integratorji iz cone udobja
Druga skupina so mnogo bolj izkušeni podjetniki oziroma podjetniške skupine, ki so skupaj že dlje časa in so bili v preteklosti predvsem osredotočeni na nudenje določenih storitev na trgu, bodisi kot samostojno podjetje ali pa kot skupina znotraj večjega gospodarskega sistema. Recimo tem podjetnikom »integratorji«. Integratorji zato, ker so v preteklosti najverjetneje delovali na področju implementacije določenih obstoječih rešitev svojim strankam. Pri tem so opazili določena neravnovesja na trgu, določeno vrzel, ki so se jo odločili zapolniti s svojo rešitvijo. Tovrstne ekipe so mnogo bolj izkušene, manj zaletave, mnogo boljše poznajo industrije, v katerih delujejo, in zato so s tem povezana tveganja bistveno manjša. Ljudje v tovrstnih podjetjih so vajeni sodelovati med seboj, saj imajo dolgo zgodovino skupnega delovanja. Imajo pa po drugi strani že ustaljena družinska življenja, ki jim predstavljajo oviro pri njihovi fleksibilnosti glede delovnega časa in glede mobilnosti. Pogosto je problematičen tudi miselni preskok iz storitvenega na produktni način delovanja. Redki so tisti, ki so pripravljeni stopiti iz cone udobja, kot jo imenujemo, ter se podati na njim neznano pot, ki lahko vodi do velikega podjetniškega in osebnega uspeha, lahko pa zanje pomeni polom na vseh področjih.
Znanstveniki »z drugega planeta«
Tretja skupina so »znanstveniki«. Že ime pove, da so to podjetniki ali podjetniške skupine, ki izvirajo iz raziskovalnih institucij. Tovrstnih podjetnikov je v Sloveniji v primerjavi s tehnološkimi centri po svetu relativno malo, predvsem zato, ker se preveč domačih znanstvenikov v javnih raziskovalnih institucijah oklepa njihovih zagotovljenih fiksnih plač, predvidljivih urnikov in sponzoriranih kongresov, obenem pa ob strani naredijo še kakšen komercialni projekt na svoj s. p. in se jim to zdi popolnoma sprejemljivo, ker pač vsi to počnejo. Vendar pa obenem poudarjam, da obstajajo tudi znanstveniki ali skupine znanstvenikov, ki prestopijo prag akademskih vrat in se podajo v kruti podjetniški svet. Te skupine so za investitorje velika skušnjava. Pri njih namreč praviloma ni vprašanje, ali so rešitve, ki jih razvijajo, tehnološko neoporečne. Produkti, ki prihajajo iz tovrstnih delavnic, so tehnološko dovršeni ali pa vsaj na dobri poti k temu. Znanstveniki, ki so sedaj podjetniki, pogosto zaradi svojega prejšnjega delovanja uživajo velik ugled v določenih industrijskih krogih. Težava je, da so tovrstne ekipe neizkušene, ko govorimo o komercialnih veščinah in delu z ljudmi. Pogosto so to nepopisani listi papirja glede tega, kako bodo odreagirali, ko bo enkrat zmanjkalo denarja v podjetjih, saj je zanje pogosto odprta pot nazaj v varno zavetje akademskega sveta. Bistvena razlika je namreč med uspešno izpeljanim projektom v okviru akademske institucije, ki rezultira v pridobljenem patentu za določeno rešitev, morda nagradi za inovativnost tega proizvoda, in tržnem uspehu na drugi strani. Znanstveniki-podjetniki se zelo težko sprijaznijo z novim načinom dela, pri katerem se mnogo več posvečajo delu s svojimi zaposlenimi, reševanju njihovih osebnih situacij in računovodskih vprašanj, kot pa razvoju tehnologije, na področju katere so si pridobili vse nazive pred svojim imenom na poslovni vizitki.
Kombinacija, ki lahko zmaga
Kot torej vidimo, vsako od kategorij krasijo prednosti in pomanjkljivosti. Na tem mestu je vredno poudariti, da so lahko ekipe sestavljene iz predstavnikov vseh treh kategorij in prav takšne skupine so po mojem mnenju najbolj primerne za investiranje vanje, saj imajo največjo verjetnost uspeha. Zelenec se bo v tem primeru verjetno lotil razvoja podjetniške ideje, kakršna še ne obstaja na trgu. Ker nima prav dosti pojma o potrebnih tehnoloških znanjih, bo k sodelovanju privabil znanstvenika, ki mu bo pomagal pri razvoju produkta, obenem pa še bolj izkušenega podjetnika ali človeka iz industrije, ki mu bodo stranke in investitorji zaupali bolj kot zelencu. Pomembno je, da ima podjetniška ekipa tako dolgoročno vizijo, kaj želijo postati, po drugi strani pa, da tudi obvlada vsakodnevne korake, ki jih morajo storiti, da pridejo do tega dolgoročnega cilja. V primeru, da tovrstna ekipa nima vizije, se bo zelo kmalu ujela v »obrtniškem« razmišljanju in iskanju kratkoročno najbolj učinkovitih rešitev, ki pa so lahko na dolgi rok škodljive. Če pa imamo opravka z ekipo vizionarjev, obstaja visoko tveganje, da se bodo v stanju strmenja k dolgoročnim ciljem spotaknili ob vsakodnevne težavice, ki jim bodo pomembno ovirale nemoteno delo na njihovi poti.
Če bi se podjetnik na začetku svoje podjetniške poti obnašal popolnoma racionalno, najverjetneje ne bi dolgo
zdržal na svoji poti, saj razmerje tveganja
in uspeha praviloma v začetnem obdobju ne govori v korist slednjega.
