Vodje v sloveniji in v tujini –podobnosti in razlike
Čas branja 8 minSmo Slovenke in Slovenci enako dobri, slabši ali boljši vodje kot tisti v drugih državah? Kaj se lahko oni naučijo od nas in kaj mi od njih? In kaj naredi pravega vodjo, ne glede na na to, od kod prihaja?
Že 17. leto se kot trener in coach znotraj mednarodnega podjetja Gustav Käser Training International srečujem z vodji na vseh ravneh, z vseh kontinentov in z vseh industrij – več kot dovolj za nekaj primerjav.
Osnovni odgovor na prvo vprašanje je – nikar posploševati.
Imel sem privilegij delati z izjemnimi slovenskimi vodji, ki bi si jih želelo katero koli podjetje ali svetovna korporacija. Po drugi strani pa sem srečeval vodje v zahodnem svetu, ki nikoli ne bodo kos svojemu položaju.
Naša »prirojena« prednost je fleksibilnost in sposobnost improvizacije. Tisti, ki smo odraščali v prejšnjem sistemu, smo se morali znajti tako ali drugače, ker ni bilo vedno vsega tistega na voljo, kar smo potrebovali. Druga plat te socialistične sence pa je temna – še vedno srečujem vodje pri nas, ki delujejo z argumenti moči, ne poslušajo in so sveto prepričani, da jim vse pripada.
Naša druga prirojena prednost je posrečena kombinacija germanske delavnosti in sposobnost mediteranskega uživanja življenja. Zelo težko boš od severnega Nemca doživel sproščeno, avtentično druženje s sodelavci v petek popoldne izven službenega okolja. Ta isti Nemec bo tudi le stežka iskeno pohvalil sodelavca – v smislu njihovega reka »Kein Schimpf ist Lob genug«, oz. »Če te ne naderem, je že to dovolj velika pohvala«.
Slovenski vodje, še posebej mlajših generacij, so učljivi in se zavedajo, da je vodenje veščina, ki se jo je treba naučiti. Ni prirojenega vodje – nekateri imajo morda v sebi več osnovnih predispozicij kot drugi, a brez dela na sebi bo tak potencial ostal neizkoriščen.
V tem pogledu smo zelo podobni tujim vodjem – zavedamo se pomembnosti krepitve mehkih veščin in vlagamo v to, tako čas kot denar.
Ena od šibkosti, ki jo včasih zaznam pri nekaterih slovenskih vodjih, je pomanjkanje poguma in sposobnosti, razmišljati izven okvirjev. Manjka nam tudi tistega utopičnega odnosa do priložnosti, ko je vse možno – od življenja na Marsu naprej.
Tovrsten odnos je precej izrazit čez lužo, pa naj bo Silicijeva dolina le en primer. Na srečo se je kultura startup inkubatorjev lepo prijela tudi pri nas, smo celo ena vodilnih držav po številu blockchain podjetij, glede na prebivalca.
Hkrati to šibkost predvsem opažam pri starejših generacijah, mladi so bolj neustrašni. Seveda pa tu in tam prav ti naši mladi vodje v »žaru borbe« stavijo preveč le na strokovno znanje in zanemarjajo tisto najpomembnejše, kar odraža pravega vodjo, ki ga sodelavci spoštujejo.