Vpliv vodenja na timsko kohezivnost in zavzetost posameznika
Čas branja 10 minAktivnost posameznika in njegova zavzetost v timu sta odvisni predvsem od njegove individualne subjektivne izkušnje ter kohezivnosti medosebnih odnosov in le v manjši meri od njegovih osebnostnih karakteristik. Zavzetost je neposreden rezultat kohezivnosti tima, ki pa je rezultat učinkovitosti vodje. Poznavanje skupinske dinamike in vpliva posameznikovih zavednih in nezavednih intrapsihičnih in projekcijskih procesov je še posebej pomembno v primeru coachev za vodenje in skupinskih konzultantov, saj je v nasprotnem primeru skupini lahko povzročena škoda1.
Ko za potrebe tega članka govorimo o skupinah, govorimo predvsem o timih znotraj kolektiva, vendar pa so karakteristike skupinske dinamike prisotne ne glede na velikost ali trajanje skupine – od ad hoc sestankov pa do največjih multinacionalk. Ker gre pri tem za kompleksno področje, se bomo v nadaljevanju osredotočili na (1) vpliv vodenja na kohezivnost timov ter (2) pomen kohezivnosti za zavzetost posameznika.
Razvoj posameznika in skupin v organizacijskem okolju
Preden se poglobimo, pa je tematiko potrebno postaviti v aktualen okvir razvoja kadrov. Ugotovimo lahko, da omenjeno področje v organizacijskem in poslovnem okolju še vedno ne izkorišča potenciala. Predvsem izstopata dve premisi. Prvič, vodenje in skupinska dinamika slonita na intrapsihičnih in medosebnostnih temeljih ter s tem na subjektivni izkušnji posameznika (tako individuuma kot posameznika v relaciji s skupino). Ne glede na to, poslovni svet vodenje še vedno obravnava predvsem kot kognitivno-vedenjski konstrukt, ki naj bi temeljil na kognitivnih znanjih in veščinah. Vendar pa človekovo vedenje in način razmišljanja v veliki meri definirajo afektivni (čustveni) in drugi subjektivni faktorji. Vpliv vodjevega (tudi nezavednega) medosebnega odnosa, njegove (tudi nezavedne) percepcije samega sebe ter vpliv, ki ga takšna percepcija ima na njegovo funkcijo, tim in podjetje, je nezanemarljiv2,3. Zanemarjenje intrapsihičnih in medosebnih procesov pri razvoju kadrov je lahko škodljivo – tako v primeru formalnega vodje tima, kot tudi pri angažmaju coachev za vodenje ali konzultantov s področja skupinskega razvoja zaposlenih1.
Uspešnosti talenta ni mogoče vnaprej predvideti izolirano od okolja in kolektiva, katerega del bo. Še več, isti posameznik lahko v dveh različnih okoljih reagira popolnoma drugače, kar pogosto vidimo v praksi.
Drugič, ljudje smo relacijska bitja. Medosebni odnosi so zaznamovani s percepcijo nas samih, percepcijo, ki jo imamo o drugih ter z okoljem, v katerem delujemo. Razvojno gledano se človekovi notranjepsihični procesi razvijejo na podlagi medosebnih odnosov, ki smo jim priča skozi odraščanje. Percepcija odnosov in nas samih, ki smo jo na ta način razvili, pomembno vpliva na naše odnose v odraslem življenju, pri čemer profesionalni odnosi niso izjema. Posameznikovega vedenja v delovnem okolju zato ne moremo jemati izolirano od okolja in kolektiva, v katerem deluje. Vedenje ni predvidljiva konstanta, definirana z osebnostnimi karakteristikami, temveč je del kompleksnega in dinamičnega procesa, ki temelji na naši subjektivni izkušnji in skupinski dinamiki. Pomembnost slednje ter vloge vodenja počasi pridobiva pomen tudi znotraj korporativnega in organizacijskega okolja4,5,6.
Vpliv vodenja na kohezivnost timov
Kohezivnost skupine je odraz nerazdružljive kombinacije posameznikove subjektivne izkušnje znotraj skupine in interakcij z drugimi člani skupine – vključno z vodjo. Odraža se v težnji posameznika, da ohrani obstoj skupine in s tem svojo pripadnost7. S stopnjo kohezivnosti tima raste tudi občutek pripadnosti. S tem pa se niža defenzivnost posameznika, težnja po individualizaciji, vstopu v psihološke igre in zatekanju k manipulacijam.
Ena izmed osnovnih premis vodenja organizacij je vzpostavitev zdrave skupinske dinamike in interakcij med člani, kar pa je tudi ena od glavnih nalog vodje. Primerno vodenje bo tako vplivalo na trdnost in avtentičnost odnosov, občutek (emocionalne) varnosti posameznika7,8,9, nivo medsebojne psihološke distance, občutek pripadnosti ter posameznikovo vedenje in zavzetost.