Vse je odvisno od perspektive
Čas branja 5 minDragi svet, imam dobro novico. Tudi pri petdesetih lahko najdeš službo. Res je. Brez heca. Novo službo. Seveda boste pomislili, da se šalim. No, ne šalim se. Precej dolgo časovno obdobje sem bila priča iskanju novih služb ljudi, za katere vem, da bi z njimi delala v vseh okoliščinah. Seveda, boste porekli, če človeka poznaš, potem točno veš kdo je in kaj zmore.
Pa ne gre za to. Gre preprosto za to, da v majhni in precej prozorni Sloveniji obstaja tako imenovani trga dela. Obstajajo podjetja, ki so ustvarila odlične ljudi, obstajajo okoliščine, ki dodobra pretresejo trg dela in obstajajo »lovci na glave«, ki bi morali vnaprej vedeti, kje se bo zatreslo in kam poklicati.
To so podjetja, ki svoje ljudi (z)gradijo. To so ljudje, ki imajo preveč izkušenj iz različnih področij, da bi jih lahko spravili na eno stran svojega CVja, da o dosežkih ne govorimo. Iz enega samega podjetja. In ja, ti ljudje po petnajstih ali več letih dela (v enem samem podjetju – je to slabo?) zares težko sebe predstavijo v enem stavku. Zamenjali so celo vrsto vodilnih pozicij ali pa so dobili izkušnje iz mnogih drugih področij.
Kje vse se lahko zalomi?
Poglejmo sedaj, hipotetično in zavoljo vaje, kje vse se lahko zalomi.
Prvič: Ali je v Sloveniji premalo velikih podjetij, ki bi iskala dober in celostno kompetenten (vodilni) kader?
Drugič: Se vodilne pozicije delijo kje drugje?
Tretjič: Mar lovci na glave ne znajo »prodati« tovrstnih ljudi?
Četrtič: Aha, velika podjetja razvijajo svoje ljudi?
Petič: Ali mala podjetja iščejo točno določene kompetence?
Šestič: Se mala podjetja bojijo »razvajenih«in »neoperativnih« ljudi z velikih podjetij?
Sedmič: Mala podjetja nimajo dovolj denarja za plačati odlične, kompetentne ljudi?
Osmič: Biti predolgo v enem samem podjetju ni dobro?
Devetič: Si po 40-em letu prestar za vstop v drugo podjetje?
Druga plat te zgodbe
Ustavimo se pri številki devet. Pravljična je. Vsa zgoraj navedena vprašanja lahko dobijo pritrdilne ali zanikalne odgovore. Dejstvo je, da sem tudi sama dobila skoraj vsa navedena hipotetična vprašanja, pa sem novo službo našla takoj – v malem podjetju, ker menim, da lahko veliko več ponudim malemu rastočemu podjetju, kot da zgolj zasedem neko pozicijo v starem in velikem mastrodontu, ki se ni pripravljen sploh pogovarjati o spremembah naslednih pet let.
Poglejmo raje na zgodbo z druge plati. Večina podjetij išče točno izdelane ljudi, ki natančno sodijo v njihovo kulturo, tako po starosti kot po, če hočete, oblačenju. »Culture fit« je postal buzzword HRja. Ali pa managerjev, pa HR slepo upošteva navodila.
Nihče se ne vpraša, kaj lahko »drugačen« človek prinese v organizacijo. Res rabimo vse svoje sodelavce narejene po istem kopitu? Res potrebujemo mladega in še »nenarejenega« človeka, ki bo posrkal vse kar smo zgradili in gradil naprej – enako, po istem kopitu?
Iz lastnih izkušenj vem, da je pristati v povsem drugačni kulturi zares težko. Na trenutke se zdi nemogoče preživeti. Večino časa se prilagajaš, poslušaš, gledaš. Do trenutka, ko nekdo ugotovi, da bi bilo vendarle dobro zamenjati zorni kot, obrniti jadra malo drugače, poslušati izkušnje od nekod drugje, iz »zastarelega sveta«. Ali pa to ugotoviš sam. Vendar je v tem primeru stvar povsem nemogoča.
Ali je 15 let izkušenj v enem podjetju res premalo vrednih?
Kaj hočem povedati? Preden me izženete iz svojih bralnih navad, si prosim zamislite, kaj lahko drugačnost prinese v obstoječo, uveljavljeno rutino. Vprašajte se, ali je 15-letne izkušnje morda vredno-vsaj kdaj-upoštevati? Morda jih je le vredno uporabiti? Vprašajte se, kako lahko nekoč tajnica velikega direktorja v korporaciji pomaga v malem podjetju, kjer vsi delajo vse. Veliko. Ogromno. Ker je spoznala vse ključne procese za osnovno delovanje podjetja, ker je srečala zares veliko ljudi, ki morda znajo odpirati nove horizonte ali pa morda, ker ima mapo s kontakti bolj debelo kot marsikateri politik?
Vzemimo drugi primer … direktor z mnogimi izkušnjami, profesionalnimi in življenjskimi, lahko v čisto drugačno okolje, mlado in divje, prinese strukturo, umirjenost, izkušnje in modrost. Poleg tega pa tudi velikanski vpogled v strukturo razmišljanja ter usmeritve strateških pogovorov, povezavo z mnogimi različnimi dejavnostmi, ki podjetje vežejo v celoto. Zakaj? Ker je preprosto nekoč sedel nekje v »fancy« pisarni z desetimi kolegi-odličnimi strokovnjaki na svojem področju. Zakaj? Zato, ker je leta in leta gradil in postavljal svoje področje v spreminjajočem se poslovnem svetu. Seveda, takrat s številčno ekipo in lastno asistentko. Kdo pa pravi, da točno tega direktorja ne srbijo prsti tako močno, da bi na svoja »stara leta« tudi sam kaj ustvaril in natipkal.
Skratka, na eni strani »Dobro jutro, še sem tu, še zmorem, veliko lahko prispevam« in na drugi »Dobro jutro, spet slišim in vidim, potrebujem modreca z izkušnjami, še se lahko česa naučim, nihče me ne bo izpodrinil, skupaj smo lahko še bolj uspešni«.
Drznite si razbiti predsodke do »neoperativnih seniorjev«
Če ste z branjem vztrajali do tukaj, naj na tem mestu omenim, da ne udriham iz gneva ali nemoči. Preprosto razprostiram dejstvo, da je raznolikost v vseh pogledih zelo dobra mešanica za uspeh. Ravno raznolikost je tista, ki nas iz utečenosti zdrami k spremembam. Pokaže nam novo pot, drugačno mišljenje, predstavi drugačen način reševanja problemov. In obrne perspektivo.
Zato si drznite si med svoje vrste postaviti »total non-fit« osebo, in jo poslušajte. Drznite si razbiti predsodke do »neoperativnih seniorjev«, raje se pustite presenetiti. Drznite si v korporacijo vpeljati mladega »geeka«, raje mu sledite. Drznimo si pomešati stari in novi svet, poiskati ravnovesje in iztisniti iz vsakega najboljše. Ravnotežje med obema svetovoma je prihodnost, kajti prihodnost je točno tam, kjer se srečamo. Generacijsko, panožno, po obsegu, mišljenju, talentih … Raznolikost je mejna tema, sem slišala pred dnevi. Seveda, ker je velikokrat opevana, še prevečkrat predstavljena kot ovira, navsezadnje pa je navznoter prazna, zunaj pa je nič ni. Če le obrnemo perspektivo.
Na eni strani »Dobro jutro, še sem tu, še zmorem, veliko lahko prispevam« in na drugi »Dobro jutro, spet slišim in vidim, potrebujem modreca z izkušnjami, še se lahko česa naučim, nihče me ne bo izpodrinil, skupaj smo lahko še bolj uspešni«.
