Vsemogočni egoisti
Čas branja 6 minVsako leto revija Manager v Sloveniji objavi lestvico najbogatejših Slovencev. Ker sem globoko prepričan, da se je velika večina bralcev z njo že srečala in vsaj v grobem pozna tudi vsaj del njenega bistva, se vsebini, kriterijih pri izboru »bogatašev«, verodostojnosti in tako dalje ne bom posvečal. Za vse nas tokrat to niti ni pomembno. Omenjam jo zato, ker iz nje lahko razberemo nekatere grobe vzorce slovenskega podjetništva.
Ne le statično, če pogledamo njeno strukturo skozi določeno časovno obdobje. Lahko celo rečemo, da odraža stanje slovenske družbe skozi različna ekonomska obdobja. Na prvi tovrstni lestvici, ki je bila objavljena še pred finančno krizo, so večino mest zasedali gradbeni plemiči, vodstveni kadri trgovskih in logističnih podjetij, pa nekateri pidovski iznajdljivci in prikriti politični vplivneži. O podjetnikih, kakršnih koli že, je bilo bolj malo govora oziroma so se sramežljivo oklepali spodnjega kvartala elitne druščine. »Fast forward« v letu 2015 in situacija je skoraj nasprotna takratni. Na prvih mestih so ustvarjalci računalniških igric, družbo pa jim delata internetni trgovec in razvijalec elektronskih rulet. Še dobro, da so nekateri Slovenci pobegnili v svet (no, to so storili tudi že prej omenjeni …) in tako lahko med prvimi desetimi najdemo tudi človeka iz mednarodnih korporacij.
Človek mora biti ob tovrstnih kazalnikih, ki kažejo na vse večjo pomembnost podjetništva v slovenski ekonomiji, preprosto navdušen. Po mojem mnenju so namreč prav ti podjetniki najboljši ambasadorji naše države po svetu. Nič ne rečem, lepo je videti, kako se slovenski narod navdušuje nad zmagami Tine Maze, Petra Prevca in drugih športnih izjemnih posameznikov, ampak žal ta imena niso prav v pomoč ob prebijanju ledu, ko se usedem v pisarno ameriškega sklada tveganega kapitala na Manhattnu. Govorečega mačka pač pozna vsak. Ali pa, ko na podlagi slike ozadja na njegovem računalniku ugotoviš, da je investitor v Londonu navdušen motorist. In ob pozornejšem pogledu opaziš logotip v obliki škorpijona na njegovem izpušnem sistemu. Mnogo lažje je zatem nekoga prepričevati, da je v našem prostoru še nekaj takšnih podjetnikov, ki bodo nekega dne zavladali svetu v svoji podjetniški niši in je vanje že danes smotrno verjeti ter jim zagotoviti pogoje za rast.
Smo torej podjetniški narod ali nismo? Je Slovenija dejansko naredila korake, ki jo bodo, tako kot Managerjevo lestvico, preobrazili iz tranzicijske, na pol mafijske bratovščine v sodobno družbo, ki bo v svetu poznana po vrhunskih podjetniških dosežkih, katerih finančni učinki bodo zagotavljali naslednjim generacijam prepotrebni začetni zagon in vzornike, po katerih se bodo zgledovali mladi? Pravijo, da prva lastovka še ne prinese pomladi, k čemur dodajam, da njen prihod pa vendar običajno pomeni, da mrzli zimi zmanjkuje sape in je pred nami neko novo obdobje. Le vprašanje je, kdaj se bo pomlad razcvetela v polnem obsegu. In kaj nam manjka, da bi lahko bolj sproščeno govorili o Sloveniji kot globalno uspešni podjetniški zgodbi, ter bi jo tudi drugi, ne samo domači politiki, postavljali ob bok, denimo, Estoniji in Izraelu?
Sodelovanje, razumevanje in sprejemanje
Sodelovanje. Slovenija v mnogočem spominja na ogromen kaotičen sistem, v katerem deležniki ne vedo drug za drugega, ko pa se med seboj spoznajo, se na vse kriplje trudijo, da se ne bi bolj spoznali, saj bi ob tem obstajala realna nevarnost, da se oskruni posameznikov vrtiček, ki bi postal del mnogo bolj donosne večje njive. Ali se, denimo, z vidika razvoja novih inovativnih podjetij zdi primerno, da imamo naravoslovne fakultete in njihove razvojne inštitute na enem koncu Ljubljane, valilnico novih kadrov s poslovnimi znanji pa popolnoma na drugem? Če govorimo o uspešnem podjetju, katerega so v času študija ustanovili študenti, denimo, ekonomije in računalništva, je za to pogosto mnogo bolj zaslužen organizator študentske zabave na medicinski fakulteti kot pa uradno vodstvo univerze. Zakaj, denimo celotna, akademska elita Izraela svojo intelektualno lastnino komercializira preko enega IP urada, katerega edino poslanstvo je univerzam, s katerih prihaja to znanje, zagotoviti kar največ sredstev za nadaljnje raziskovalno delo, medtem pa različne pisarne za prenos tehnologij v Sloveniji zasedajo dve strani na Googlovem iskalniku, pa vse skupaj letno ne komercializirajo niti enega odstotka vrednosti od prej omenjenega IP urada v Izraelu? Pogosto poslušam, da je v Sloveniji znanju in razvoju namenjenega premalo denarja. Z večjo mero sodelovanja bi bilo mogoče z danimi sredstvi narediti več. Mnogo več! Vendar je predpogoj za sodelovanje – uganili ste – razumevanje.
Razumevanje. Če želimo z nekom interakcijo, ga moramo najprej razumeti. Razumeti moramo tudi sami sebe in svojo vlogo v določenem okolju. Če želimo biti dober napadalec v nogometu, moramo poleg svoje vloge, da dosegamo gole, razumeti tudi vloge veznih igralcev, da nam podajajo uporabne žoge, in, denimo, vratarja, da ščiti našo mrežo. Tako moramo tudi v družbi razumeti svojo vlogo. Če smo izurjeni za raziskovalca na nekem inštitutu, potem ne moremo biti obenem tudi vrhunski prodajalec, ker to preprosto ni naše poslanstvo. Lahko pa smo še vedno vpeti v ekosistem tako, da zagotavljamo vrhunsko znanje in smo za to nagrajeni s participacijo pri učinkih, če podjetniška zgodba uspe. Prodajnik mora na drugi strani razumeti, da njegovih uspehov ne bi bilo brez vrhunskega produktnega znanja. Vrhunski manager je tisti, ki razume vlogo posameznikov v njegovem sistemu in zna optimalno izkoristiti njihove dobre značilnosti, ob tem pa kar najbolj nevtralizira pomanjkljivosti pri vsakem članu ekipe. Javni uslužbenci po raznih uradih bi morali razumeti osnove ekonomske logike, ki govori, da so oni na svojih mestih, da omogočajo zasebnemu sektorju kar najboljše pogoje za delovanje in ne nasprotno. Pravi podjetniki razumejo, da bistvo zasebnega sektorja ni v vrtičkarstvu in izogibanju davkov, obenem pa v idealnem svetu politika razume, da se podjetništvo ne spodbuja z višanjem davkov in zapletanjem birokratskih postopkov.
Sprejemanje. Vrhunska ekipa je sestavljena iz unikatnih posameznikov, ki z dopolnjevanjem znanj sestavljajo delujočo celoto in sprejemajo različnost njenih preostalih sestavnih elementov.
Izjemni posamezniki imajo pogosto težave s sprejemanjem pravil v sistemu in sistem ima praviloma težavo s sprejemanjem izjemnih posameznikov. Slovenci nimamo težav s sprejemanjem izjemnih športnikov ob njihovih vrnitvah na ljubljansko letališče, imajo pa mnogi od nas težavo s sprejemanjem podatkov o njihovih zaslužkih, čeprav so slednji smešno nizki v primerjavi z zaslužki nekaterih športnikov v tujini. Zdi se, kot da si v Sloveniji želimo izjemnih posameznikov, ki pa naj obenem ne izstopajo iz povprečja, saj s tem ne vzbujajo slabe vesti pri drugih občanih, ki so, mimogrede, za svoj uspeh pripravljeni storiti mnogo manj.
Sprejemanje izjemnih posameznikov z vsemi njihovimi pozitivnimi in nekoliko manj prijetnimi značilnostmi je nekaj, česar se moramo v Sloveniji še naučiti. Steve Jobs je bil po pripovedovanjih njegovih sodelavcev izredno naporen sogovornik in vodja ekipe, pa vendar se ga spominjamo kot človeka, ki je za podjetništvo naredil toliko kot malokateri drug človek v sodobni zgodovini. Če želimo Slovenijo pozicionirati kot svetlo zvezdo na svetovnem podjetniškem zemljevidu, moramo torej tudi pri nas poiskati tovrstne izjemne posameznike, jih najprej razumeti pri njihovih ambicijah, sprejeti njihovo drugačnost in predvsem na vseh ravneh z njimi tudi poskusiti sodelovati, da pridemo skupaj do želenih ciljev.
Slovenci nimamo težav s sprejemanjem izjemnih športnikov ob njihovih vrnitvah na ljubljansko letališče, imajo pa mnogi
od nas težavo s sprejemanjem podatkov o njihovih zaslužkih, čeprav so slednji smešno nizki v primerjavi z zaslužki nekaterih športnikov v tujini. Zdi se, kot da si v Sloveniji želimo izjemnih posameznikov, ki pa naj obenem ne izstopajo iz povprečja, saj s tem ne vzbujajo slabe vesti pri drugih občanih, ki so, mimogrede, za svoj uspeh pripravljeni storiti mnogo manj.
