WU JI BI FAN*

OSEBNO: ZGODBA MOJE IZGORELOSTI IN MEHČANJA SVOJIH ROBOV

* PREVEČ NEČESA NI DOBRO IN VSAKA AKTIVACIJA POTREBUJE POČITEK (PREVOD IZ KITAJŠČINE)

KATJA KRASKO ŠTEBLJAJ, vodja Službe za odnose z javnostmi, ELES

Facebook
LinkedIn

Pri srcu me je tiščalo, kot bi se nanj usedel kakšen traktor. Utrip je bil podoben pobesnelemu bobnarju na divjih gobicah. Zvok srca je preglasil ves hrup in kaos okoli mene. Vrtoglavica in slabost, dan in noč, dolge mesece, sta moj svet postavili v novo, vrtečo se perspektivo. Vsakič znova le v levo, levo in levo, da sem ponoči, v strahu, da bom padla s postelje, držala moževo roko. Glava je postajala podobna ekonom loncu, ki ga bo zdaj zdaj z vsebino vred – samo meglo – razneslo na tisoče delčkov. Koncentrirati se nisem mogla več. In to jaz, človek, ki je v kriznih službenih situacijah, ko so že vsi »pocrkali«, iz petnih žil črpala energijo in znanje.

Vir: Unsplash

Koncentrirati se nisem mogla več. In to jaz, človek, ki je v kriznih službenih situacijah, ko so že vsi »pocrkali«, iz petnih žil črpala energijo in znanje.

Razdražljivosti, podobni ranjenemu levu, se je pridružil neznosen občutek utrujenosti, telo je pridobilo tono teže, da nisem bila več sposobna hoditi, prespala sem cele dneve. Postala sem občutljiva na vse dražljaje. Doma sem nosila delavske protihrupne slušalke, cele dneve sem ležala le v zatemnjeni sobi. Kaj sem pravkar rekla, s kom sem se danes pogovarjala ... ničesar se nisem spomnila. Zažgane jedi na štedilniku so bile na vsakodnevnem meniju. To nisem več bila jaz.

Telo je psihofizičnemu in čustvenemu izčrpavanju ter neodločnemu postavljanju meja, ki so že nekaj let gradili izčrpanost, odločno reklo ne. V mojem telesu je dobesedno zmanjkalo elektrike. Hitri svet je tekel mimo mene. V moji počasnosti brez kančka moči in energije, napolnjeni s samimi bakterijskimi, virusnimi napadi in avtoimunskimi odzivi, so se pomladi v postelji pridružili še poletje, jesen in zima v postelji, pa znova pomlad v horizontali. Izgorevanje je potekalo na telesni, mentalni in čustveni ravni. Zaradi hudega avtoimunskega odziva sem izgubila mnogo las in iz telesa mi je »izsesalo« 14 kilogramov teže. Načrt preležati teden dni in ozdraveti je kaj kmalu postal zelo naiven.

Smrt namišljenega dela sebe

»Človek ni stroj.« Charlie Chaplin

Odkar pomnim, sem želela več in največ ter bolje in najbolje. V športu, službi, družini. Bila sem prezahtevna do sebe in svojih bližnjih. Kljub dolgoletni izčrpanosti, ko sem doma tarnala, da ne zmorem več, v službi pa sem bila v nameri, da bi si vzela daljši neplačan dopust, neodločna, je moja storilnost samo še rasla. Moje gorivo je bil adrenalin. Maska navidezne moči in trdnosti je padla z diagnozo: zadnji stadij sindroma adrenalne izgorelosti – adrenalni zlom. Pred to »smrtjo« namišljenega dela sebe, v katerem je bil prostor le za večni uspeh in neranljivost, sem