HRM

Wu ji bi fan*

Čas branja 16 min

OSEBNO: ZGODBA MOJE IZGORELOSTI IN MEHČANJA SVOJIH ROBOV * PREVEČ NEČESA NI DOBRO IN VSAKA AKTIVACIJA POTREBUJE POČITEK (PREVOD IZ KITAJŠČINE)

Pri srcu me je tiščalo, kot bi se nanj usedel kakšen traktor. Utrip je bil podoben pobesnelemu bobnarju na divjih gobicah. Zvok srca je preglasil ves hrup in kaos okoli mene. Vrtoglavica in slabost, dan in noč, dolge mesece, sta moj svet postavili v novo, vrtečo se perspektivo. Vsakič znova le v levo, levo in levo, da sem ponoči, v strahu, da bom padla s postelje, držala moževo roko. Glava je postajala podobna ekonom loncu, ki ga bo zdaj zdaj z vsebino vred – samo meglo – razneslo na tisoče delčkov. Koncentrirati se nisem mogla več. In to jaz, človek, ki je v kriznih službenih situacijah, ko so že vsi »pocrkali«, iz petnih žil črpala energijo in znanje.

Vir: Unsplash

Koncentrirati se nisem mogla več. In to jaz, človek, ki je v kriznih službenih situacijah, ko so že vsi »pocrkali«, iz petnih žil črpala energijo in znanje.

Razdražljivosti, podobni ranjenemu levu, se je pridružil neznosen občutek utrujenosti, telo je pridobilo tono teže, da nisem bila več sposobna hoditi, prespala sem cele dneve. Postala sem občutljiva na vse dražljaje. Doma sem nosila delavske protihrupne slušalke, cele dneve sem ležala le v zatemnjeni sobi. Kaj sem pravkar rekla, s kom sem se danes pogovarjala ... ničesar se nisem spomnila. Zažgane jedi na štedilniku so bile na vsakodnevnem meniju. To nisem več bila jaz.

Telo je psihofizičnemu in čustvenemu izčrpavanju ter neodločnemu postavljanju meja, ki so že nekaj let gradili izčrpanost, odločno reklo ne. V mojem telesu je dobesedno zmanjkalo elektrike. Hitri svet je tekel mimo mene. V moji počasnosti brez kančka moči in energije, napolnjeni s samimi bakterijskimi, virusnimi napadi in avtoimunskimi odzivi, so se pomladi v postelji pridružili še poletje, jesen in zima v postelji, pa znova pomlad v horizontali. Izgorevanje je potekalo na telesni, mentalni in čustveni ravni. Zaradi hudega avtoimunskega odziva sem izgubila mnogo las in iz telesa mi je »izsesalo« 14 kilogramov teže. Načrt preležati teden dni in ozdraveti je kaj kmalu postal zelo naiven.

Smrt namišljenega dela sebe

»Človek ni stroj.« Charlie Chaplin

Odkar pomnim, sem želela več in največ ter bolje in najbolje. V športu, službi, družini. Bila sem prezahtevna do sebe in svojih bližnjih. Kljub dolgoletni izčrpanosti, ko sem doma tarnala, da ne zmorem več, v službi pa sem bila v nameri, da bi si vzela daljši neplačan dopust, neodločna, je moja storilnost samo še rasla. Moje gorivo je bil adrenalin. Maska navidezne moči in trdnosti je padla z diagnozo: zadnji stadij sindroma adrenalne izgorelosti – adrenalni zlom. Pred to »smrtjo« namišljenega dela sebe, v katerem je bil prostor le za večni uspeh in neranljivost, sem se že dolgo počutila, kot bi drvela na najhitrejšem japonskem vlaku. A zasilne zavore nisem mogla doseči. Upala sem le, da iztirjenje tudi preživim ter da bom imela dovolj moči za novo »rojstvo« brez namišljenega oklepa.

Kronična vnetja dihal so telesu izpila še zadnjo energijo. Izjemno zahtevna služba, majhni otroci, smrti v bližnji družini, bolni starši, visoko intenzivni športni treningi petkrat na teden, odprave na različne konce sveta, pro bono PR projekti, nenehno črpanje novega znanja in predajanje le-tega študentom odnosov z javnostmi ter pod predpražnik pometena čustva so še dodatno tlakovali pot. Osebni zdravnik ni pravilno opredelil vzroka za moja nenehna vnetna stanja, ki so več let zaradi stresa mojemu telesu »pila« energijo, in končala sem nemočna v postelji z adrenalno izgorelostjo. Ta ima po treh predhodnih stopnjah, ki trajajo leta, svoj vrhunec v adrenalnem zlomu. Stanju, ko globoko razočaran človek ostane popolnoma brez psihofizične energije. Vsak napor, celo najmanjši vsakodnevni, in to po tem, ko sem zdesetkala vse svoje obveznosti, me še leto dni po adrenalnem zlomu pahne v osamitev in počitek. Tako še dandanes urim svojo potrpežljivost, živim v krču pasivnosti in nenehnem strahu, da sem si s čim morda želela preveč. Simptomi se lahko namreč še nekaj let periodično vračajo ob obremenitvah in tako se znova zažene nov cikel izčrpavanja. Zgodi se t.i. manjši »crash« (tudi meni se je že), ki kolesje okrevanja mojih nadledvičnih žlez samo zavrti nazaj.


Več v kategoriji HRM

Več člankov iz te kategorije