Posameznik je uspešen, kadar svoj cilj doseže z delom in trudom. Delovna uspešnost je torej nekaj, kar je neposredno povezano z vloženo energijo v določene aktivnosti, ki kategorizirajo vlogo zaposlenega v podjetju. Količina te vložene energije pa je odvisna tudi od motivacije za delo zaposlenega.

Ugotavljanje uspešnosti zaposlenega na delovnem mestu2 je možno individualno za vsakega posameznega sodelavca, skupinsko za delovno skupino sodelavcev ali kolektivno za vse sodelavce v organizaciji. Rezultate ugotavljamo na dva načina, posredno in neposredno. Neposredno ugotavljanje uspešnosti pomeni, da upoštevamo samo rezultate dela, za katerega je bil posameznik zaposlen – na primer količina prodaje določenega izdelka v primerjavi z načrtovanim. Posredno ugotavljanje uspešnosti pomeni ugotavljanje rezultatov, ki sicer niso neposredno delo zaposlenega, temveč s svojo aktivnostjo vseeno vplivajo na njeno uspešnost (npr. gospodarno ravnanje z viri).

V študiji Wrighta3 o povezavi med dobrim počutjem zaposlenega in stanjem človekovega kardiovaskularnega sistema je bilo ugotovljeno, da je tako fizično kot psihološko dobro počutje treba razumeti kot vir učinkovitosti in uspešnosti. Uspešnost posameznika na področju dobrega počutja je najbolje vidna v psihološkem zdravju. Med psihološko zdrave ljudi prištevamo tiste, ki so sposobni optimalno uravnovesiti negativna čustva s pozitivnimi. To lastnost pripisujemo osebnostno stabilnim posameznikom, ki so za organizacije izjemnega pomena. Wrightova raziskava se osredotoča na sistolični krvni tlak, ki meri srce pri delu, in diastoličen krvni tlak, ki meri v času »mirovanja« med dvema srčnima utripoma. Ugotovil je, da je dobro počutje napovedovalec človekovega kardiovaskularnega stanja. Ko govorimo o uravnovešanju čustev, ne moremo mimo čustvene inteligence. Iz prakse namreč vemo, da ta pozitivno vpliva na delovno uspešnost.

Tudi druge raziskave kažejo na precejšnje življenjske koristi (prednosti) ljudi z visokim količnikom dobrega počutja. Na primer: ljudje z visoko stopnjo dobrega počutja imajo močnejše družabne odnose kot manj srečni ljudje.4 Večkratne študije so pokazale, da so bili ljudje z višjimi stopnjami dobrega počutja pogosteje poročeni,5 poleg tega se je visoka raven dobrega počutja izkazala kot močan napovednik zadovoljstva v zakonu.6 Sodelavci, ki so višje v razpoloženjskem pozitivnem emocionalnem stanju, na delovnem mestu prejemajo višje ocene nadzornikov in boljše plačilo, prav tako pa zadovoljni sodelavci na različne načine pomagajo drugim sodelavcem.4 V stresnih okoliščinah je pozitivna čustvena naravnanost povezana z učinkovitejšim obvladovanjem situacij in boljšimi celotnimi izidi.7 Prav tako je dobro počutje povezano z zdravjem in dolgim življenjem, čeprav so povezave med njimi daleč od tega, da bi jih popolnoma razumeli. Visok količnik dobrega počutja je povezan z manjšim razmišljanjem o samomoru in tudi vedenjem te vrste.4

Posameznik je uspešen, kadar svoj cilj doseže z delom in trudom. Delovna uspešnost je torej nekaj, kar je neposredno povezano z vloženo energijo v določene aktivnosti, ki kategorizirajo vlogo zaposlenega v podjetju. Količina te vložene energije pa je odvisna tudi od motivacije za delo zaposlenega.

Ugotavljanje uspešnosti zaposlenega na delovnem mestu2 je možno individualno za vsakega posameznega sodelavca, skupinsko za delovno skupino sodelavcev ali kolektivno za vse sodelavce v organizaciji. Rezultate ugotavljamo na dva načina, posredno in neposredno. Neposredno ugotavljanje uspešnosti pomeni, da upoštevamo samo rezultate dela, za katerega je bil posameznik zaposlen – na primer količina prodaje določenega izdelka v primerjavi z načrtovanim. Posredno ugotavljanje uspešnosti pomeni ugotavljanje rezultatov, ki sicer niso neposredno delo zaposlenega, temveč s svojo aktivnostjo vseeno vplivajo na njeno uspešnost (npr. gospodarno ravnanje z viri).

V študiji Wrighta3 o povezavi med dobrim počutjem zaposlenega in stanjem človekovega kardiovaskularnega sistema je bilo ugotovljeno, da je tako fizično kot psihološko dobro počutje treba razumeti kot vir učinkovitosti in uspešnosti. Uspešnost posameznika na področju dobrega počutja je najbolje vidna v psihološkem zdravju. Med psihološko zdrave ljudi prištevamo tiste, ki so sposobni optimalno uravnovesiti negativna čustva s pozitivnimi. To lastnost pripisujemo osebnostno stabilnim posameznikom, ki so za organizacije izjemnega pomena. Wrightova raziskava se osredotoča na sistolični krvni tlak, ki meri srce pri delu, in diastoličen krvni tlak, ki meri v času »mirovanja« med dvema srčnima utripoma. Ugotovil je, da je dobro počutje napovedovalec človekovega kardiovaskularnega stanja. Ko govorimo o uravnovešanju čustev, ne moremo mimo čustvene inteligence. Iz prakse namreč vemo, da ta pozitivno vpliva na delovno uspešnost.

Tudi druge raziskave kažejo na precejšnje življenjske koristi (prednosti) ljudi z visokim količnikom dobrega počutja. Na primer: ljudje z visoko stopnjo dobrega počutja imajo močnejše družabne odnose kot manj srečni ljudje.4 Večkratne študije so pokazale, da so bili ljudje z višjimi stopnjami dobrega počutja pogosteje poročeni,5 poleg tega se je visoka raven dobrega počutja izkazala kot močan napovednik zadovoljstva v zakonu.6 Sodelavci, ki so višje v razpoloženjskem pozitivnem emocionalnem stanju, na delovnem mestu prejemajo višje ocene nadzornikov in boljše plačilo, prav tako pa zadovoljni sodelavci na različne načine pomagajo drugim sodelavcem.4 V stresnih okoliščinah je pozitivna čustvena naravnanost povezana z učinkovitejšim obvladovanjem situacij in boljšimi celotnimi izidi.7 Prav tako je dobro počutje povezano z zdravjem in dolgim življenjem, čeprav so povezave med njimi daleč od tega, da bi jih popolnoma razumeli. Visok količnik dobrega počutja je povezan z manjšim razmišljanjem o samomoru in tudi vedenjem te vrste.4

Delovanje, tako organizacije kot posameznika, ki skrbi za dobro počutje posameznika na delovnem mestu imenujemo korporativni velnes, v svetu bolj znan kot »corporate wellness«. Pri nas se izraz še ni tako udomačil. Se pa vedno več govori o zdravem življenjskem slogu, ki delovno pokriva to področje, le da je ožje. Zdrav življenjski slog razumemo kot skupino izrazitih obnašanj ali navad, ki podpirajo zdravje (zdrava prehrana, telesno gibanje, skrb za osebno higieno). Ta obnašanja naj bi bila pogosta daljše časovno obdobje, saj le tako preventivno delujejo na zdravje.

Na tem mestu opredelimo tudi, da poznamo zdrav življenjski slog družine in zdrav življenjski slog organizacije. Kadar govorimo o zdravem življenjskem slogu družine pomeni, da družina izvaja aktivnosti, ki podpirajo zdravje skupaj v času, ko je družina skupaj (popoldnevi, vikendi, prazniki). V primeru zdravega življenjskega sloga organizacije pa se navade in aktivnosti izvajajo v delovnem času in skupaj z ostalimi v kolektivu. Idealno seveda je, da je posameznik del tako organizacije kot družine, ki je naklonjena zdravemu življenjskemu slogu. V splošnem se zdrav življenjski slog razume bolj v aktivnem smislu (tečem, zdravo jem …) velnes način življenja pa bolj v pasivnem smislu (grem na masažo, v savno), kar delno drži. Za velnes življenjski slog je namreč značilno vse, kar je značilno za zdrav življenjski slog, tem pa še dodamo procese osebne rasti, zavedanje, da vse, kar počnemo, mislimo, čutimo, verjamemo, vpliva na naše počutje in posledično zdravje in na svet okoli nas. Novejši trendi na tem področju pa se v veliki meri usmerjajo v tehnike, govorijo o sprejemanju samega sebe (mindnes, čuječnost, selfnes). Iz tega naslova je nujno začeti s takšnim razmišljanjem tudi v delovnih organizacijah.

Zadovoljni in visoko motivirani zaposleni delajo bolj kakovostno, so bolj produktivni, s čimer pripomorejo k uspešnosti organizacije, ki lahko njihove napore tudi ovrednoti in nagradi ter tako prispeva k večjemu zadovoljstvu.