Vodenje

Zakaj je zaupanje v jedru vsakega odličnega vodenja?

Čas branja 15 min

Zaupanje ima veliko vlogo v interakcijah zaposlenih, ki tvorijo skupine in sodelovanje. Za razvoj zaupanja znotraj organizacije je nujno razumevanje, kako zaposleni zaupanje doživljajo ter kako to nastaja in vpliva na vedenje in pričakovanja. Med raziskovalci velja meddisciplinarno ustrezna definicija zaupanja: »psihološko stanje, ki vključuje namen, sprejeti ranljivost na podlagi pozitivnih pričakovanj o namenih in vedenja drugega«.1

Doživljanje zaupanja posameznikov v teoretičnem okvirju, v psihološkem smislu zajema vrednote, odnos in čustva ter razpoloženje. Raziskovalci se strinjajo, da je zaupanje prepričanje med udeleženci socialne interakcije, ki temelji na izmenjavi, in verjetje, da nas soudeleženec ne bo prizadel ali nas izpostavil tveganju njegovih dejanj. Tisti, ki zaupa, je pripravljen biti ranljiv proti tistemu, ki mu zaupa in nad katerim nima nadzora. Zaupanje torej vodi v določena pričakovana vedenja med udeleženci z namenom upravljanja tveganj in negotovosti danih situacij tako, da oblikujejo oblike sodelovanja. Zaupanje je psihološki konstrukt, izkušnja, ki temelji na vrednotah, odnosu in čustvih ter razpoloženjih.2

  1. Vrednote so naši splošni notranji standardi in vrednosti. S pomočjo sistema vrednot posameznik ocenjuje izkušnje in dogodke ter jim pripisuje valenco (pozitivnost ali negativnost), smiselnost in pomen. Pomaga nam določiti, kateri občutki, dogodki, dejanja in ljudje so zaželeni in kateri ne. Prispevajo k doživljanju zaupanja na splošno (generalno) in spodbujajo nagnjenost k zaupanju. Vrednote, ki jih delimo z drugimi, gradijo zaupanje, in obrnjeno, z zaupanjem lažje izražamo vrednote, ki jih z nekom delimo. Zaupanje torej temelji na relativno stabilnih karakteristikah (naših vrednotah, lastnostih) posameznikov.
  2. Odnosi so opredeljeni kot nakopičeno znanje, ki vsebuje naše mišljenje in občutke o nekom ali nečem in na njem temeljijo naše interakcije. Medtem ko vrednote prispevajo k bolj splošni izkušnji zaupanja, odnosi delujejo na naše specifično doživljanje zaupanja. Pri izbiri kakšen odnos bo posameznik izbral, bo s kognitivnim procesiranjem ocenil zanesljivost (vrednost zaupanja) drugega udeleženca, ki temelji na preteklih izkušnjah. Odnos do nekoga je trajajoče razmerje in v sodelovanju z vrednotami nenehno vpliva na stanje zaupanja. Vrednote neposredno narekujejo odnos in obratno, tudi odnos, v sicer daljšem časovnem obdobju, vpliva na vrednote.
  3. Čustva in razpoloženja so občutki, ki nam nudijo informacije o tem, kako nekaj doživljamo. Čustva se navezujejo na točno določene situacije in so intenzivnejša kot razpoloženja, ki nimajo povezave na določeno situacijo. Intenzivnost (predvsem negativnih) čustev lahko prekine kognitivne procese in zato močno vplivajo na naše vedenje, medtem ko razpoloženje posredno vpliva na naš odnos in vedenje. Pozitivna čustva in razpoloženja (ne skrajno intenzivna) po drugi strani lahko vplivajo pozitivno. Na primer z občutki vzhičenosti, navdušenja, zagona, zanosa, moči in podobno. Doživljanje zaupanja torej vzbuja različne moči občutkov, lahko jih občutimo kot pozitivne (na primer, ko so skupne vrednote in vedenja usklajeni) ali negativne (na primer, ko nekdo zlorabi naše zaupanje). Stanje zaupanja vpliva na čustva in razpoloženja. Po drugi stani naša čustva in razpoloženja vplivajo na ocenjevanje zanesljivosti ter na naše vedenje in odnos.

Nagnjenost k zaupanju in zanesljivost sta prva pogoja zaupanja

Razlikujemo torej med zaupanjem (namenom sprejeti ranljivost), zanesljivostjo (lastnostjo, da je nekdo vreden zaupanja, ki ga ne bo zlorabil) in nagnjenostjo k zaupanju. Nagnjenost k zaupanju in zanesljivost sta prva pogoja zaupanja. Zanesljivost je karakteristika posameznika, ki mu zaupaš, da je dobrohoten, ima integriteto in je sposoben. Nagnjenost k zaupanju je sposobnost, da zaupaš, da se na nekoga lahko zaneseš. Na drugi strani so rezultati zaupanja, kot so sprejemanje tveganja, učinkovitost upravljanja nalog in vedenje v dobrobit organizacije in medsebojnih odnosov med zaposlenimi.3

Čustva in razpoloženja torej vzajemno delujejo z vrednotami in odnosom ter določijo naše doživljanje zaupanja. Doživljanje zaupanja se razvije v interakcijah med posameznikovimi vrednotami, odnosi in občutki v obliki čustev in razpoloženj. Vrednote predstavljajo standarde, odnos je rezultat znanja in izkušenj o zanesljivosti nekoga ali nečesa, trenutna razpoloženja in občutki pa so signali o prisotnosti in kakovosti zaupanj v odnosu.

Slika 1: Razvoj in razkroj zaupanja.

Stopnje zaupanja – razvoj in razkroj zaupanja

Načeloma posameznik pri nastanku razmerja izbere, da je nasprotni udeleženec vreden zaupanja, ker je preprosto lažje. Le če sta sistema vrednot, ki jih posameznika imata, zelo različna, pogoja za vzpostavitev zaupnega razmerja ni. V nadaljevanju odnosa je razvoj zaupanja odvisen od vedenjskih izmenjav in izbire odnosa, ki ga kažeta drug do drugega. Vsak odnos je pod vplivom občutkov, prav tako pa tudi vpliva na čustva in razpoloženja, ki vseskozi krmarijo pot razvoja zaupanja. Pozitivni občutki signalizirajo, da je odnos smiseln, in ne tvegan, da si delita zadostno mero skupnih vrednot in enakopravnega odnosa. Posledično na določeni točki nastane brezpogojno zaupanje, kjer obstajajo pozitivno prepričanje o skupnih vrednotah in zanesljivosti, spoštljiv odnos in, ključno, pozitivni občutki o razmerju


Številka:

Več v kategoriji Vodenje

Več člankov iz te kategorije