Zakaj potrebujemo zaupanje v poslovnih odnosih?
Čas branja 10 minZaupanje v poslovnih odnosih ne pomeni le zaupati poslovnemu partnerju, temveč zaupati tudi svojemu vodji, sodelavcu ali podrejenemu. Zaupanja ne potrebujemo le v kriznih situacijah, ki se zgodijo enkrat na leto ali še redkeje, temveč ga potrebujemo prav vsak dan. Je kot lepilo, ki ga potrebujemo pri oblikovanju medosebnih odnosov. Predstavlja del socialnega kapitala, ki neposredno vpliva na zadovoljstvo z delom in organizacijsko učinkovitost, posredno pa tudi na rast bruto domačega proizvoda in rast inflacije.
Izvor besede zaupanje izhaja iz indoevropske besede droust, ki pomeni trden in trajen. V starem angleškem jeziku se nanaša na zaupanje in odvisnost, danes pa v Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo opis, da gre za prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje oz. prepričanje, da je kdo pošten, iskren oz. prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj. Socialni psihologi ločijo med dvema vrstama zaupanja – kognitivna oblika zaupanja, ki temelji na znanju, razumevanju in poznavanju tistih, ki jim lahko zaupamo ter zaupanje temelječe na čustveni komponenti, katerega izvor so naše čustvene vezi z drugimi, med drugim tudi občutek varnosti in samozavesti, ki smo ju oblikovali v preteklih odnosih z drugimi. V pogovoru jih lahko opišemo tudi kot zaupanje z glavo (kognitivno) in zaupanje s srcem (čustveno).
V poslovnih odnosih si želim poslovati z zaupanja vredno osebo – gre za zelo cenjeno osebnostno vrlino, ki jo iščemo že v selekcijskem postopku, pozneje pa pri iskanju tvornih kolegialnih odnosov ali pri oblikovanju poslovnih partnerstev. Raziskave kažejo, da te osebe redkeje lažejo, njihovo vedenje je ocenjeno kot bolj etično, so bolj zanimivi za druge in tudi bolj srečni1. Na splošno pa imajo zaupanja vredne osebe določene sposobnosti (spretnosti in kompetence), so dobronamerne (želijo delati dobro) in imajo integriteto (spoštujejo načela).
Psihologi in ekonomisti raziskujejo stopnjo zaupanja s pomočjo iger, v katerih si dve osebi med seboj izmenjujeta določeno vsoto denarja. Tuje raziskave s tega področja so med drugim pokazale2, da:
- hormon in nevrotransmiter oksitocin poveča zaupanje, najverjetneje z zatiranjem nevronskih sistemov, ki uravnavajo naš strah pred izdajo;
- ob doživljanju negativnih čustev težje zaupamo drugim;
- našo odločitev, komu zaupati in komu ne, gradimo tudi na občutku privlačnosti, koliko so podobni našim sorodnikom in njihovim obraznim potezam. Študija je na primer pokazala, da obstaja manjša verjetnost, da bomo med igro zaupanja zaupali moškim z relativno širšimi obrazi (značilnost, povezano s testosteronom);
- ženske v igrah zaupanja pogosteje izmenjujejo denar kot moški;
- imamo ljudje lahko »nezavedni psihološki mehanizem prijatelja ali sovražnika«, ki nam v interakciji z drugimi pomaga pri našem vrednotenju (partnerjem zaupamo več kot nasprotnikom);
- se vrlina zaupati tujcem razvija od otroštva do zgodnjega odraslosti, v odrasli dobi pa ostaja bolj ali manj stabilna;
- so stopnje zaupanja med kulturami zelo različne; npr. v igri zaupanja Američani veliko bolj zaupajo drugim kot na primer Japonci in Nemci.
Zaupanje je torej večplasten proces, ki se oblikuje na podlagi predhodnih izkušenj posameznika, strukturnih in situacijskih dejavnikov (organizacijska kultura, etika) ter dispozicijskih dejavnikov posameznika (osebnostne lastnosti, vrednote). Vse tri neodvisne spremenljivke so med seboj v interakciji in delujejo na subjektivno stanje posameznika, ki temelji na zaznavanju motivov in sposobnostih drugega, da izpolni obljubo, kot tudi na subjektivni verjetnosti, da je drugi vreden zaupanja3. V poslovnih odnosih je zaupanje kombinacija zaznane kredibilnosti in naklonjenosti druge strani zaupanju4 – odvisno je od tehtanja stroškov in prednosti posameznih dejanj5, tudi od preteklih izkušenj, ki jih je ena stran dobila v interakciji z drugo stranjo, od pogodbenega sodelovanja, zakonodaje, socialnih norm in osebnostnih značilnosti, na podlagi katerih lahko sklepamo na predvideno vedenje druge strani6. V številnih pogledih lahko zaupanje razumemo kot osnovni (primitivni), nerealiziran pojem – ko ga zaznamo, vemo, da obstaja, ne vemo pa, kaj je do njega privedlo7. Na njegov razvoj pa pomembno vpliva tudi to, da si poslovni partnerji delijo skupne vrednote5.
