Delo na domu se je izkazalo kot odlično orodje za ohranjanje delovnih mest, a ne brez svojih izzivov. Eno izmed vprašanj, ki še vedno buri duhove, se nanaša na možnosti delodajalca za nadzor delavca. Prav tako pa porast dela na domu odpira diskusije glede stalne vpetosti delavcev in pravice do odklopa.

Delo na domu ohranja vse značilnosti delovnega razmerja, kar pomeni, da imata delavec in delodajalec enake pravice in dolžnosti, kot če bi se delo opravljalo v prostorih delodajalca.

Pravica do nadzora vs. pravica do zasebnosti

Ena izmed temeljnih značilnosti delovnega razmerja je opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Iz tega izhaja, da že sama narava razmerja dopušča, da lahko delodajalec v meri, kot je to nujno potrebno, nadzira delavca pri njegovem delu.

A upravičenje delodajalca do nadzora na neki točki trči ob pravico delavca do zasebnosti, ki obsega med drugim njegovo prostorsko zasebnost (npr. nedotakljivost stanovanja), tajnost pisem in drugih občil (komunikacijska zasebnost) in varstvo osebnh podatkov (informacijska zasebnost).1

Treba se je zavedati, da ima lahko previsoka raven nadzora nasprotni učinek in negativno vpliva na kreativnost oziroma produktivnost delavca ter njegovo psihofizično stanje.

Kako reševati kolizijo pravic?

Reševanja konflikta dveh legitimnih pravic ni možno rešiti vnaprej, ampak je treba v vsakem posameznem primeru tehtati, kateri pravici je treba dati prednost, da se zagotovi ravnovesje.2 To pomeni, da mora delodajalec zasledovanje svojih interesov, npr. produktivna izraba delovnega časa ali ustrezna uporaba delovnih sredstev, izvesti s čim milejšimi ukrepi, ki morajo biti:

Nekatere države so že sprejele zakone, ki urejajo delo na domu in delodajalcem prepovedujejo kontaktiranje zaposlenih po koncu delovnega časa.

Če so navedeni pogoji upoštevani, je lahko ukrep nadzora zakonit. V nasprotnem primeru pa je lahko za svoje ravnanje delodajalec sankcioniran.