V želji po vedno večji prožnosti na trgu dela in pod vplivom digitalizacije se porajajo vedno nove in nove oblike sodelovanja med delodajalcem in delavcem oziroma bolje rečeno med organizacijo kot naročnikom in posameznikom kot izvajalcem. V tokratnem prispevku se osredotočamo na t. i. Zero Hour Contract, ki se je kot oblika dela uveljavila zlasti v Veliki Britaniji, a buri duhove po celotni Evropski uniji.

Zero Hour Contract je novodobna oblika dela, ki se je razvila pred nekaj leti (obsežneje se je o tem začelo govoriti in pisati v letu 2013) kot posledica želje delodajalcev po čim večji prožnosti posameznikov, ki delajo za organizacijo, ter po čim nižjih stroških. Uveljavljena je predvsem v Veliki Britaniji, v določenih oblikah pa se pojavlja tudi v drugih državah, kot so Kanada, Irska, Nova Zelandija in podobno. V slovenski literaturi se o tem pojmu še ni veliko pisalo, zato tudi ni ustreznega slovenskega prevoda in se uporablja angleški termin. Pri tem ostajajo tudi drugi avtorji, zato bomo tudi v tem prispevku uporabili angleški izraz oziroma kratico ZHC.

Pri opredelitvi ZHC je potrebno poudariti, da britanska zakonodaja te oblike dela posebej ne ureja, zato jo je tudi težko natančno opredeliti. Na splošno velja, da je ZHC pogodbena oblika dela med organizacijo in posameznikom, za katero je zlasti značilno, da se organizacija ne zaveže zagotavljati dela posamezniku, posameznik pa ga ni dolžan sprejeti. Tako se zagovarja enakovrednost dajatev, ki je eno izmed temeljnih načel civilnega prava. Organizacija in posameznik se torej dogovorita, da bo organizacija plačala dogovorjeno urno postavko za opravljeno delo, če se bo pojavila potreba po delu in če ga bo posameznik dejansko opravil. Torej bistven razlikovalni element te oblike dela od drugih je to, da se organizacija ne zavezuje zagotavljati dela, posledično tudi ne plačila. Tako je posameznik na drugi strani v položaju, ko ima v rokah pogodbo, s katero mu je obljubljeno plačilo za opravljeno delo, dejansko pa ne ve, ali bo sploh dobil naročilo za določeno delo oziroma ali bo delo lahko opravil in s tem pridobil plačilo. Gre za skrajno negotovost posameznika, kajti ne samo, da posameznik ne ve, ali bo opravil določeno delo in dobil za to plačilo, ampak tudi ne more predvideti, kdaj bo delal. Posledično si ne more organizirati zasebnega življenja, kaj šele prostega časa. Zato se ta oblika dela označuje kot prekarna, saj je položaj posameznikov, ki delajo na podlagi te pogodbe, izredno negotov. Ker ni pravne regulative, je v praksi velikokrat vprašljiv pravni položaj osebe, ki dela na podlagi ZHC, ter s tem pravice, ki ji (ne)pripadajo, kot so (plačan) letni dopust, materinski dopust, starševski dopust, bolniška odsotnost in podobno.

ZHC v praksi