ZNANJE JE OKOLI NAS

MAG. GREGOR UDOVČ, ravnatelj Osnovne šole Veliki Gaber

Facebook
Twitter
LinkedIn

Živimo v okolju, ki se zelo hitro spreminja, tako s tehnološkega kot tudi družbenega vidika. Zato se morajo organizacije in zaposleni hitro učiti ter uvajati novosti. Znanje je danes lahko dostopno. Prav vse novosti lahko najdemo na spletu. Nove ugotovitve, znanja in izkušnje posameznikov lahko pridobimo skozi prebiranje spletne literature, ogleda spletnih posnetkov, udeležimo se lahko webinarjev, če pa smo bolj tradicionalni, pa si izberemo eno izmed izobraževanj v živo. Večji izziv za organizacijo je uvedba pridobljenega znanja zaposlenih v delovni proces, v izboljšave ali inovacije novih izdelkov ...

Učinkovit in stroškovno ugoden pristop pa je ustvariti delovno okolje, kjer znanje v organizaciji kroži, kjer se zaposleni učimo eden od drugega, hkrati pa smo drug drugemu tudi spodbuda, da nova znanja uporabimo pri vsakodnevnem delu.

Kot ravnatelj osnovne šole in vrtca se še toliko bolj zavedam, da je vseživljenjsko učenje ključnega pomena za razvoj posameznika. Tako želim zaposlenim omogočiti strokovno in osebno rast, kar prispeva h kakovosti opravljanja dela, po drugi strani pa k zadovoljstvu zaposlenega.

Sam sem bil ob prevzemu funkcije postavljen pred izziv, kjer moram vsakoletno z zelo omejenim proračunom za izobraževanje (manj kot 100 evrov na zaposlenega na letni ravni, taka je resničnost javnega šolstva) izpolniti zavezo Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, po kateri pripada zaposlenemu vsaj pet dni izobraževanj na letni ravni. Vsak menedžer se zaveda, da je ob omenjenem proračunu skoraj nemogoče kakovostno izvesti izobraževanja s pomočjo zunanjih izvajalcev delavnic, predavateljev … Hkrati pa se zavedam, da bi se strokovni delavci morali izobraževati še več.

Pomembno, da imamo ob sebi sodelavce, nadrejene in bližnje, ki nam prisluhnejo in pomagajo priti do naslednje stopničke.

Tako sem pred tremi leti začel ustvarjati organizacijsko okolje, katerega cilj je bil:

·         Spodbuditi zaposlene za izobraževanje po spletu;

·         ustvariti pretoka znanja med zaposlenimi in

·         poudarjati pomena vseživljenjskega učenja.

Za vsakega od naštetih ciljev sem pripravil načrt implementacije. Izvedbe predstavljam v nadaljevanju.

Učenje na spletu

Na spletu danes najdemo skoraj vse informacije, ki jih potrebujemo. Učimo se lahko skozi prebiranje člankov, udeležbe na webinarjih, ogledov video posnetkov … Vendar ta način pridobivanja znanja zaposlenim v tradicionalnih delovnih okoljih in predvsem starejšim zaposlenim ni blizu. Zato potrebujejo usmeritve, pomoč in spodbudo. Tako vsako leto strokovnim delavcem na letnih razgovorih predstavim možnosti, ki jih ponuja spletno učenje in jih motiviram za tak način pridobivanja znanja. Pred vsakimi šolskimi počitnicami, torej petkrat letno, jim pošljem tudi elektronsko pošto s spletnimi povezavami do uporabnih pedagoških člankov in video posnetkov. V treh letih, odkar sem začel s spodbujanjem zaposlenih, za tak način pridobivanja znanja, ugotavljam, da se zaposleni izobražujejo na spletu več kot prej, saj zdaj tudi sami delijo uporabne spletne povezave med zaposlene, v letnih poročilih o izvedenih izobraževanjih ob koncu šolskega leta pa poročajo o udeležbi na webinarjih, ob tem pa opažam tudi novosti, ki jih vpeljujejo pri svojem delu. Zaposleni na letnih razgovorih kljub temu še vedno izrazijo željo po udeležbi na izobraževanjih v živo izven organizacije, predvsem zaradi socialnega vidika, saj imajo na takih izobraževanjih možnost priti v stik s kolegi učitelji in tudi strokovnjaki s posameznega področja. Vidika mreženja seveda pri tem ne smemo zanemariti.

Učimo se od sodelavcev

Šola je tradicionalna organizacija. Učitelji, predvsem na predmetni stopnji, po lastnih izkušnjah, pri izvedbi pouka težje sodelujejo med seboj. Malo je medpredmetnega povezovanja, še manj timsko izvedenih ur. Učitelji se počutijo domači v svojih učilnicah zaprtih z vrati. Tako je pretok znanja med sodelavci onemogočen. Predvsem tu mislim na metode dela z učenci, vzgojne prijeme … Vendar pa ima vsak izmed zaposlenih svoj način dela, ki je bolj ali manj učinkoviti. Moja želja je bila, da se učinkoviti pristopi delijo med kolegi, da se o njih govori in da jih imajo vsi zaposlenih možnost uporabiti. Tako sem snoval triletni cikel izmenjave izkušenj in znanj.

V prvem letu je moral vsak učitelj hospitirati kolegu na isti ravni (predmetni učitelj predmetnemu, razredni pa razrednemu) in pripraviti uro za kolega. Tako sta se z opazovanjem poteka pedagoške ure eden od drugega nekaj naučila. Sprva so si lahko sami izbrali, s kom bodo delili znanje, saj je bil začetek tako lažji. Običajno so si izbrali kolega, s katerim so si najbližje. Tako so se prvič odprla vrata učilnic. Učitelji so za kolege seveda pripravili vzorne ure, iz katerih se je bilo mogoče naučiti, kar največ. Sprva je ideja med nekaterimi sodelavci naletna tudi na neodobravanje, vendar pa so bila vsa poročila po opravljenih hospitacijah pozitivna. V poročilih so učitelji predvsem poročali o poteku ure in opažanja, ki so jih zaznali pri učencih. O svojih občutkih in spoznanjih niso pisali. Vendar pa se je po opravljenih hospitacijah po kabinetih začelo govoriti o delu, kolegi so začeli v večji meri prenašati znanja in ideje. Iskra je bila zanetena.

 

Slika 1: Shematičen prikaz pretoka znanja med učitelji v osnovi šoli

Predmetni učitelj fizike (učitelji, ki poučujejo razrede 6.— 9.)
Razredni učitelj 3. razreda (učitelj, ki poučuje razrede 1.— 5.)
Predmetni učitelj zgodovine (učitelji, ki poučujejo razrede 6.— 9.)
Razredni učitelj 5. razreda (učitelj, ki poučuje razrede 1.— 5.)
V drugem letu je bilo navodilo, da si morajo učitelji hospitirati na različnih ravneh, torej predmetni učitelj razrednemu in obratno. Tukaj so bili pomisleki, kaj se lahko eden od drugega naučijo. Izkazalo se je, da veliko. Razredni učitelji so običajno bolje pedagoško in didaktično podkovani, predmetni pa so večji strokovnjaki na svojem predmetnem področju in so tudi strokovno didaktično bolje podkovani. Tako so vsi veliko pridobili. Učitelji pa so se med seboj tudi bolje spoznali. Začeli so govoriti o kompetenca in znanjih posameznih kolegov. To je bilo zelo koristno, saj danes v kolektivu vemo, kdo nam lahko v nekem trenutku pomaga, če se znajdemo v stiski zaradi pomanjkanja znanja ali kompetenc.

Učinkovit in stroškovno ugoden pristop je ustvariti delovno okolje, kjer znanje v organizaciji kroži, kjer se zaposleni učimo eden od drugega, hkrati pa smo drug drugemu tudi spodbuda, da nova znanja uporabimo pri vsakodnevnem delu.

Tretje leto pa smo naredili še korak dlje. Kolegi so morali izvesti timsko uro. Izziv je bil predvsem v tem, da so učitelji v razredu navajeni delati sami. Timsko delo jim sicer ni tuje, vendar je vezano zgolj na projektno delo ali pa pripravo prireditev ali dneve dejavnosti. Timsko delo je na dnevni ravni prisotno le v prvem razredu, kjer sta v skladu z 38. členom Zakona o osnovni šoli del ur prisotna dva učitelja. Izpeljati klasično uro z dvema učiteljema, v vseh razredih pa je bil nov podvig. Veliko časa jim je vzelo načrtovanje ure, izziv pa sama izpeljava in delitev del med učno uro. Kolegi so si par poiskali sami. Nekateri so združili kar dva oddelka skupaj. Tudi tokrat so bili odzivi po opravljenih timskih urah pozitivni. Izboljšala se je povezava med zaposlenimi in timski duh. Pedagoške ure so bile bolj vsebinsko bogate.

Dodatno pa sem v tretjem letu uvedel še hospitacijo vseh učiteljev pri uri specialnega pedagoga. Tako so imeli vsi strokovni delavci uvid v delo na specialnih urah, kjer se odpravljajo učni primanjkljaji učencev. Učitelji so imeli priložnost videti učenca s posebnimi potrebami, ki ga poučujejo pri svojih običajnih pedagoških urah, kako se spopada s svojimi primanjkljaji. Hkrati pa so pri specialnem pedagogu spoznali tudi nove specialne metode dela, ki jih zdaj lahko uporabijo tudi pri svojih urah.

Po triletnem ciklu se bo projekt nadaljeval v smeri pogosteje timsko izvedenih ur, tesnejšem sodelovanju s specialnimi pedagogi, ki bodo prisotni pri običajnih urah in bodo svetovali učiteljem in učilnici odprtih vrat.

Načelo je, da smo z načinom dela, ki je veljal do zdaj, dosegli takšne rezultate, kot smo, če pa želimo doseči drugačne rezultate, moramo delati drugače kot do zdaj. Zato potrebujemo nova znanja in pogum za uvedbo teh.

Vseživljenjsko učenje

je med učitelji dobro poznano, pa vendar se ga pri razvoju svoje kariere vse premalo zavedajo. Učitelji na začetku kariere veliko vlagajo v izobraževanja, veliko tudi zaradi napredovanja v nazive, ki jim prinese višjo plačo. Za napredovanje pa morajo opraviti tudi določeno število ur izobraževanja. Ko pa enkrat dosežejo želeno raven napredovanj, pa se v večini udeležujejo le izobraževanj, ki jih organizira šola ali pa Zavod RS za šolstvo. Vendar pa je šolstvo, kot vsaka druga organizacija zelo živ organizem. Če se obseg snovi, ki jo moramo predati učencem, čez čas ni veliko spremenil, pa se spreminjajo otroci. Tako moramo vseskozi prilagajati metode dela, vzgojne pristope, soočiti pa se moramo tudi s prisotnostjo IT tehnologije. Sodelavce ves čas opozarjam, da čeprav so izkušeni in imajo mogoče še deset let do upokojitve ali manj, morajo vlagati vase. Kajti učenci se spreminjajo, družba se spreminja, oni pa se starajo, in če ne bodo dovolj strokovno podkovani, bo delo v učilnici, v obdobju pred upokojitvijo, lahko zelo stresno.

Ravni sodelovanja

Kot vodja z zaposlenimi delam na dveh ravneh. Na prvem, kjer pomagam sodelavcem pri pridobivanju kompetenc, kjer so šibkejši in na drugem, kjer jim omogočam razcvet na področjih, kjer so talentirani. Večino informacij o njihovih kompetencah izvem na letnih razgovorih, ki so poglobljeni, drug del pa skozi dela z njimi.

Primera, kjer sem sodelavce v različnih življenjskih obdobjih spodbudil k nadaljnjemu razvoju:

V prvem primeru je šlo pa pridobivanje potrebnih kompetenc za kakovostno opravljanje vsakodnevnega dela. Učiteljici na razredni stopnji sta slabše glasbeno podkovani. Tedensko morata poučevati glasbo. Ne igrata glasbili, vendar pa imata glasbo radi. Po letnih razgovorih sem jima zadal izziv, da se v letu dni naučita igrati kitaro, usmeril pa sem ju tudi k mentorju, sodelavki, ki izven šole poučuje otroke igranje kitare. Moj nagovor zanje je bil, da nikoli ni prepozno, da se nekaj naučimo, še posebno, če nam to omogoča lažje opravljati vsakodnevno delo.

Tako sem sodelavki vsakih 14 dni po razgovoru vprašal, kako napreduje dogovor in ali sta si že uskladili termin s kolegico, ki jih bo poučevala. Moja vztrajnost se je poplačala po dveh mesecih, ko so se končno uskladili in začeli učenje kitare. Že med učenjem sta pridobili toliko znanja in tudi poguma, da sta med svojimi urami glasbe zaigrali učencem. Med učnimi urami pa sta se jim pridružila še dva starejša kolega.

V drugem primeru pa sem pomagal razviti talent učiteljici, ki je izredno umetniško nadarjena. Že vrsto let piše avtorske pesmi in pravljice za otroke. Neizmerno pa si je želela izdati pesmarico. Ko sem dobil to informacijo, je bila moja naloga, da jo spodbudim in omogočim izvedbo. Vse, kar je potrebovala, je bil moj predlog, da če pripravi pesmarico z notnim zapisom, ki bo uporabna v slovenskih šolah, bom jaz poskrbel za finančni del izdaje. Tako je zagrizla v jabolko in začela snovati nekaj, kar v življenju še ni. Vemo, da je prvič najtežje. Do tega trenutka je pesmarica že natisnjena, v jeseni pa bo tudi objavljena.

Oba primera sta v posameznikih vzbudila pozitiven občutek, občutek zadovoljstva in spoznanja, da je napredek vedno možen. Seveda pa je pomembno, da imamo ob sebi sodelavce, nadrejene in bližnje, ki nam prisluhnejo in pomagajo priti do naslednje stopničke. Hkrati pa s takimi primeri v kolektivu ustvarjamo vzdušje, kjer so sodelavci odprti za nova znanja. Moje načelo je, da smo z načinom dela, ki je veljal do zdaj, dosegli takšne rezultate, kot smo, če pa želimo doseči drugačne rezultate, moramo delati drugače kot do zdaj. Zato potrebujemo nova znanja in pogum za uvedbo teh.

 

Literatura in viri

 1        Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/94, 49/95, 34/96, 45/96 – popr., 51/98, 28/99, 39/99 – ZMPUPR, 39/00, 56/01, 64/01, 78/01 – popr., 56/02, 43/06 – ZKolP, 60/08, 79/11, 40/12, 46/13, 106/15, 8/16 – popr., 45/17, 46/17 in 80/18)

2        Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-L)