ZVEZDE ALI OZVEZDJA?
Članek naslavlja dva široko uveljavljena mita o talentih, ki so jih raziskave v zadnjih dveh desetletjih odločno zavrnile. Prvič, ljudje niso talenti, ampak imajo talente. Drugič, zvezde niso zvezde, ampak so dejansko ozvezdja. Uspešnost najboljših posameznikov je izjemno pogojena z ljudmi in organizacijskim kontekstom, ki jih obdajajo. V razmislek ponujava več praktičnih predlogov za krepitev vključujočega modela razvoja talentov kar najširšega kroga članov organizacije.
Za eno izmed glavnih dilem managementa talentov in ravnanja z ljudmi pri delu na splošno velja vprašanje kupovati ali razvijati talente. O tem sta se že leta 2000 spraševala profesorja s Stanfordske univerze Charles O’Reilley in Jeffrey Pfeffer1. V takrat še provokativnem delu sta proučila osem podjetij, ki so konsistentno dosegala veliko boljše rezultate od svoje konkurence. Njune ugotovitve in priporočila so jasna – uspelo jim je zaradi sposobnosti angažirati intelektualne in čustvene vire večine svojih zaposlenih. Obenem zavračata idejo nakupa zvezd in t. i. vojne za talente2 kot najboljše poti do izjemnih rezultatov poslovanja.
Seveda organizacije potrebujejo izjemne ljudi in se morajo posvečati njihovemu privabljanju, izboru in zadrževanju. Vendar pa organizacije še bolj potrebujejo kulturo in sisteme, ki tem uspešnim posameznikov omogočajo uporabljati svoje talente. Najpomembnejša od vsega pa je ugotovitev, da se skrita vrednost organizacij nahaja v neizkoriščenem potencialu kompetenc širokega kroga članov organizacije. Vzorec, ki se ponavlja preko vseh osem proučevanih organizacij. je ta, da imajo vse zelo močno organizacijsko kulturo z izrazitimi vrednotami, ki jih člani organizacije tudi dejansko živijo. Drugi vzorec je, da so vrednote usklajene in konsistentne z organizacijskimi praksami osredotočenimi na ljudi. Skrivnost resnično vrhunskih organizacij je v tem, da znajo dosegati izjemne rezultate s čisto navadnimi ljudmi.