Vodenje

Ko se srečata mentorstvo in coaching

Čas branja 13 min

Podjetja iščejo vedno nove načine za izboljšanje delovnega okolja zaradi privabljanja novih talentov, odkrivanja obstoječih potencialov, povečanja zavzetosti zaposlenih ter preprečevanja odhoda ključnih kadrov in s tem odliva njihovega znanja. Vse več raziskav kaže, da ključ do zavzetih zaposlenih leži v skrbi za njihovo nenehno učenje in razvoj. Poleg formalnih oblik izobraževanja in izpopolnjevanja v ospredje stopajo izkušnje, vsakodnevne interakcije in predvsem učenje od drugih in drug ob drugem. Vseživljenjsko učenje je že prepoznano kot ekonomska nujnost in edina trajnostna konkurenčna prednost.

V januarju 2020, že pred Covid pandemijo, je World economic Forum pozval k t.i. revoluciji ponovnega usposabljanja, glede na to, da organizacije zaposlenim postavljajo vedno nove zahteve. Poleg digitalnih in oblikovalskih veščin so zaželeni tudi odpornost, prilagodljivost in odnosne kompetence1.

Vse več organizacij in posameznikov se je še posebej med in po pandemiji začelo zavedati pomembnosti inoviranja, odličnosti, sposobnosti hitrih preskokov v načinu razmišljanja in fleksibilnosti, ki je potrebna tako na ravni organizacij kot pri posameznikih. Močno prepletanje profesionalnega in zasebnega življenja je zato pomemben dejavnik pri iskanju ustreznih metod, ki nagovarjajo vse prej naštete izzive.

Pri iskanju odgovorov se danes uveljavljata predvsem dve metodi, mentorstvo in coaching. Obe v posameznikih krepita miselnost rasti in radovednosti, s čimer se aktivirajo njihovi potenciali. Obe metodi sta tudi blizu večini, če ne, kar vsem generacijam, ki se danes srečujejo v delovnih okoljih in se lepo dopolnjujeta pri izpolnjevanju zahtev po nenehnem razvoju zaposlenih.

Kaj druži coaching in mentorstvo?

Poslanstvo coachinga in mentorstva je pomagati posameznikom rasti, napredovati, izkoristiti vse njihove potenciale, jih opolnomočiti in dvigovati raven vodenja, kar je pogoj za trajnostno rast in razvoj organizacij ter širše skupnosti. Ko govorimo o coachingu in mentorstvu, se običajno poudarjajo razlike med njima, redkeje pa se navajajo skupne točke in s tem njuna komplementarnost.

Uspeh sodelovanja coachinga in mentoriranja je najbolje viden v organizacijah, kjer izkušeni vodje iz prve roke razumejo donosnost naložbe v osebno ter profesionalno rast, in se zavedajo, da se ti dve metodi med seboj lepo dopolnjujeta ter sta obe še kako potrebni za razvoj in uspešnost tako organizacije kot celote, kot tudi posameznikov2.

Organizacije dosegajo največjo stopnjo učinkovitosti, če razvijajo in vlagajo v oboje – mentorstvo in coaching2.

V čem se poslovni coaching in mentorstvo razlikujeta?

Obe metodi si delita skupen cilj, to je učenje, usposabljanje in stalen osebni in profesionalni razvoj, ki vodi v vrhunsko delovanje posameznika in organizacij. V praksi tako že prihaja do prepletanja obeh metod, zato morata coach in mentor poznati njune osnovne značilnosti in razlike. Tovrstno poznavanje se lahko izkaže za koristno in potrebno že na začetku vzpostavljanja mentorskega odnosa oziroma sklepanja dogovora o izvajanju coachinga.

Temeljne razlike med njima so v pristopih, orodjih, ki jih uporabljata, načinu in razsežnosti odnosov, ki jih vzpostavljata s klijenti, v izzivih, ki jih coaching in mentorstvo naslavljata in izvajalcih ene in druge metode.

Coaching izvaja za to uposobljeni strokovnjak, katerega usposobljenost se redno preverja in nadzira s strani mednarodnega certificiranega organa in ki svoje delo opravlja praviloma profesionalno in proti plačilu. Mentorstvo lahko izvaja vsakdo, ki je pripravljen nameniti svoj čas za delitev lastnih znanj in izkušenj, ki ima za to priporočene veščine in si pridobi potrebno zaupanje mentorirancev. Praviloma deluje prostovoljno. Organizacije coache najemajo med zunanjimi strokovnjaki, ki lahko za določene oblike coachinga izobrazijo tudi zaposlene ter vodilne. Mentorji se v organizacijah praviloma rekrutirajo iz vrst zaposlenih. Ne glede na te razlike, za coache in za mentorje veljajo enaki standardi in pričakovanja glede odnosa in kakovosti opravljenega dela.

Kaj je mentorstvo in katere izzive posameznika in organizacije naslavlja

Mentorstvo je ena najbolj učinkovitih oblik izmenjave znanj in izkušenj. Mentorske metode učenja ter prenosa znanja in izkušenj so usmerjene v osebni in profesionalni razvoj mentoriranca. Ne glede na to, ali se mentorstvo odvija neformalno ali formalno v okviru organiziranih mentorskih programov gre v osnovi za neformalen, interaktiven, dvosmeren proces, ki v ospredje postavlja odnos, v katerem se mentor in mentoriranec osredotočata na kakovost procesa in ne izključno na cilje, in od katerega imata koristi oba. V mentorskem procesu se ustvarja varno okolje, kjer je prostor za odprt dialog, aktivno poslušanje, refleksijo in iskreno komunikacijo. Mentorji si vzamejo čas, da spoznajo svoje mentorirance, razumejo njihov način dela in izzive, s katerimi se srečujejo, in jim svetujejo, kako lahko izboljšajo svoj odnos in ravnanje na osnovi njihovega razumevanja in osebnih izkušenj. S tem se krepi posameznikova samozavest in odprtost za nove priložnosti.

V organizacijah in v širši skupnosti se z različnimi oblikami mentorstva, od mentorskih parov, mentorskih skupin, mentorskih krogov, vrstniškega mentorstva in posebej obratnega in vzajemnega mentorstva, odkriva in aktivira celotno razpoložljivo in velikokrat skrito znanje. In kar je še pomembneje, mentorstvo omogoča in pospešuje njegovo kroženje, nadgrajevanje, izmenjavo in delitev ter preprečuje njegovo odtekanje oziroma izgubo. S pomočjo različnih mentorskih programov se gradi mentorska kultura, ki vodi k oblikovanju učeče se organizacijske kulture, kulture vzajemnega učenja in ustvarja pogoje za druge oblike podpore razvoju in rasti posameznikov. Tudi pogoje za coaching.

Mentorski odnos, četudi je v osnovi časovno omejen, lahko traja daljše obdobje, v vsakem primeru pa so njegovi učinki dolgotrajni.


Številka:

Več v kategoriji Vodenje

Več člankov iz te kategorije