Slovenija se po podatkih Eurostata in nacionalnih raziskav že več let uvršča nad povprečje EU po vključenosti odraslih v izobraževanje (1). Cilj iz nacionalne resolucije za obdobje 2022–2030 smo tako dosegli celo predčasno (2).

A če kot kadrovik opazujete le skupno število ur izobraževanja v vašem podjetju, tvegate nevarne slepe pege. Podrobnejša analiza namreč razkriva, da razvojne priložnosti niso porazdeljene enakomerno. Nastaja paradoks: medtem ko vlaganja v izobraževanje naraščajo, se kompetenčne razlike med posameznimi skupinami zaposlenih ne zmanjšujejo, ampak poglabljajo (3). 

To je pomembna ugotovitev za načrtovanje in zagotavljanje možnosti za izobraževanje zaposlenih. Organizacije sicer vse več vlagajo v izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, vendar si morajo zastaviti vprašanje: ali te priložnosti dejansko dosežejo vse zaposlene ali predvsem tiste, ki imajo do njih že sicer lažji dostop?

Štirje ključni razkoraki, ki morajo skrbeti vsak HR oddelek

1. Generacijski razkorak v udeležbi v izobraževanju in pri učenju ostaja izrazit

Podatki o izobraževanju odraslih kažejo, da možnosti za izobraževanje in učenje niso enako izkoriščene v vseh življenjskih obdobjih. Medtem ko se mlajši odrasli v izobraževanje vključujejo razmeroma pogosto, je udeležba v starejših starostnih skupinah bistveno nižja. Leta 2025 je bila vključenost v izobraževanje pri mladih (25–34 let) več kot trikrat višja kot pri starejših odraslih (65–74 let). Čeprav je napredek opazen v vseh starostnih skupinah, generacijski razkorak ostaja.

Leta 2025 je bila vključenost v izobraževanje pri mladih več kot trikrat višja kot pri starejših odraslih.

Nižja udeležba starejših odraslih v izobraževanju je pomembna ugotovitev v času, ko znanje vse hitreje zastareva, delovna doba pa podaljšuje. Posodabljanje znanja, digitalnih spretnosti in drugih kompetenc postaja vse pomembnejše tudi v poznejših obdobjih delovne kariere. Hkrati starejši zaposleni predstavljajo pomemben vir izkušenj, strokovnega znanja in organizacijskega spomina. Dostop do izobraževanja zato ni pomemben le za njihovo prilagajanje novim zahtevam dela, temveč tudi za ohranjanje in prenos znanja med generacijami ter krepitev sodelovanja v delovnih okoljih.

2.Dosežena izobrazba pomembno vpliva na učne priložnosti v odraslosti

Odrasli z višjo ravnijo dosežene formalne izobrazbe se v izobraževanje in usposabljanje vključujejo bistveno pogosteje kot tisti z nižjo izobrazbo; leta 2025 je bila njihova udeležba približno šestkrat višja. 

Ta vzorec kaže, da se izobraževalne neenakosti pogosto nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Posamezniki z višjo izobrazbo se še naprej več izobražujejo in usposabljajo in zato lažje posodabljajo svoje znanje ter razvijajo kompetence, potrebne v hitro spreminjajočem se svetu dela in družbi. Tisti z nižjo izobrazbo pa imajo do teh priložnosti praviloma manjši dostop, kar lahko skozi čas povečuje razlike v usposobljenosti in možnostih za napredovanje.