Področje komunikacij je zelo zanimivo in pestro. O tej temi je na voljo ogromno strokovne literature, ki se večinoma dopolnjuje in potrjuje, deloma pa si posamezna spoznanja tudi nasprotujejo in celo izključujejo. Zelo široko vzeto je komunikacija vsaka »povezava« med dvema osebama ali skupinami ljudi oziroma med oddajnikom in sprejemnikom in obratno. Lahko je neposredna ali posredna, osebna ali neosebna, pa še vrsto drugih opredelitev bi lahko našteli, predvsem pa je odvisna od kanala oziroma poti, ki jo za povezavo uporabljamo. V nadaljevanju bom povečini uporabljal lepo slovensko besedo »povezovanje«.

Kakšna bo povezava, je odvisno od številnih dejavnikov. Običajno povezavo prilagajamo ciljem, ki jih skušamo doseči. Ti cilji pa se velikokrat v času in prostoru spreminjajo. Spreminjajo pa se tudi glede na udeležence v povezavi. V vsakdanjem življenju je drugačna, kot v poslovnem. Še posebno pa je specifična povezava v politiki, kjer je način povezave v veliki meri odvisen od stopnje taktiziranja (da ne uporabim celo besede manipuliranja) udeležencev teh povezav in njihove želje po iskrenosti oziroma dejanskem razkritju ciljev, ki jih s povezavo skuša vsak od udeležencev doseči. Osebno sem se takim politikantskim povezavam zavestno izogibal in sem skušal vedno uporabljati samo informacije, za katere sem menil, da so resnične.

Pri svojem delu sem bil vedno usmerjen k nalogam oziroma projektom. Trudil sem se kakovostno izvesti čim več projektov v čim krajšem času. Za dosego tega cilja je treba poskrbeti za čim bolj neposredno povezovanje in pri tem uporabiti čim krajše in najustreznejše povezovalne poti. Notranje povezave v okviru občinske uprave so bile v glavnem neuradne, formalni so bili le končni dokumenti, ki jih je sprejemal, bodisi župan samostojno oziroma jih je županu pripravila občinska uprava kot predloge za odločanje na občinskem svetu. Povezovanje z javnostjo pa je bilo popolnoma drugačno, večinoma formalno in na ustaljeni način.