Alenka Žnidaršič Krajnc: Na pokoj gledam kot na prisilno brezposelnost
Čas branja 9 minAlenka Žnidaršič Krajnc je ženska brez dlake na jeziku in neposredna, iskriva ter prepričljiva sogovornica. Je podjetnica in voditeljica, ki je znana po vodenju s trdo roko, lastnica treh podjetij, ki zaposlujejo skoraj osemsto ljudi. Umika se iz vodenja in vrste prepušča mlajši generaciji, tudi članom svoje družine. Hkrati pa nikoli ne preneha razmišljati o novih poslovnih idejah.
Za sogovornico smo jo izbrali zaradi njenih razmišljanj o starosti, izzivih podaljševanja kakovosti življenja ter odgovornosti do ljudi starejše generacije. Pa je znova presenetila z iskrivimi razmišljanji o novih generacijah in prednostih prepleta različnih generacij.
Pri svojih 58 letih imate 36 let delovne dobe. Že razmišljate o upokojitvi? Kaj za vas sploh pomeni ta pojem?
Pred nekaj dnevi sem dobila dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki me je popolnoma vrgel s tira. Spomnili so me, da bom čez štiri leta izpolnila pogoje za predčasno upokojitev. A res želimo, da gredo tako aktivni ljudje, kot sem jaz, v penzijo? Oziroma da me celo priganjajo? Zjezilo me je dejstvo, da obstaja državni aparat, ki na podlagi nekega dokumenta ljudi »priganja« v upokojitev. Na pokoj gledam kot na prisilno brezposelnost, v kateri lahko človek zares stagnira. Potrjeno dejstvo je namreč, da danes ljudje ohranjamo psihične in fizične sposobnosti nekje v povprečju do 77. leta, če smo le zdravi in vzdržujemo kondicijo.
Pa vendar vsi ne razmišljajo tako. Med brezposelnimi je kar 27 odstotkov starejših od 55 let, kar tretjina jih pred upokojitvijo dve leti preživi na zavodu. Kje je težava?
Naš sistem nikakor ni usklajen s filozofijo, ki jo ta družba vzpodbuja. Težava je večplastna in prisotna v sistemskem pristopu do vseh generacij. Država tukaj preliva denar brez repa in glave in brez usmeritev. Ministrstvo za delo je pred kratkim ponujalo delodajalcem spodbude za zaposlovanje starejših od 55 let. Pri nas se pojavlja starostni »-izem«, ki določa, da začetniki dobijo nižjo plačo, medtem ko ljudje starejši od 55 let, sodijo v zaščiteno kategorijo, na trgu dela pa tudi zaradi dodatkov na delovno dobo veljajo za dražjo delovno silo. Jaz se recimo zavzemam za zaposlovanje ljudi, ki so že v pokoju in bi radi še delali. Ovire so pravne in tehnične narave ter skorajda prepoved dela tem ljudem in to je za družbo nesprejemljivo. Ti ljudje živijo v revščini in namesto da bi za njih na zavodu odprli zaposlitveno točko, jim skoraj ne dovolimo delati.
Na pokoj gledam kot na prisilno brezposelnost, v kateri lahko človek zares stagnira. Potrjeno dejstvo je namreč, da danes ljudje ohranjamo psihične in fizične sposobnosti nekje v povprečju do 77. leta, če smo le zdravi in vzdržujemo kondicijo.
Ali pa poglejmo politiko socialnih transferjev. Nemalokrat ljudje preračunajo, da se ne splača dobiti zaposlitve, saj bo že tako nizka plača vplivala na njihove socialne dodatke.
Te dni se govori o dvigu minimalne plače in v isti sapi seveda govorimo o dvigu vseh drugih socialnih transferjev. Ne samo država, tudi vsi mi moramo začeti spodbujati delo, ne pa iskanje lukenj.
Kje pa vidite vlogo delodajalcev pri reševanju teh problematik?
Delodajalci smo seveda pragmatični in si z zaposlitvijo omenjenih skupin predvsem ne želimo povečevati problemov. Različne skupine zaposlenih predstavljajo različne probleme – (pre)mladi ljudje predstavljajo strošek uvajanja. Pravice mladih mamic, potencialne porodnice, mladi očki, ženske po 45. letu … Vsi imajo pravice, ki presegajo neke, za poslovni proces nesprejemljive roke in za delodajalca predstavljajo problem. V praksi recimo prihaja do intenzivnega odpuščanja ljudi tik pred 55. letom, saj potem sodijo v zaščiteno kategorijo.
Delodajalci se obnašamo racionalno.
Vam pa iz izkušenj povem, da zaposliti starejše ljudi pomeni lahko tudi prednost. Na Prvi smo zaposlili nekaj takih, ki so bili dejansko odpuščeni zaradi zgornje pragmatičnosti, pa so k nam vendarle prinesli znanje, ki ga prej nismo imeli.
