Spanje: Vpliv izmenskega in nočnega dela na zdravje zaposlenih
Čas branja 9 minIzmensko delo je postalo zaradi naraščajočih zahtev v svetovnem gospodarstvu in potrebe po stalnem zagotavljanju medicinskih, varnostnih in ostalih storitev nepogrešljivi del vsakdana. Kako zaščititi zdravje zaposlenih, ne da bi ogrozili potrebe sodobne družbe?
Izvedeli boste:
Kakšne dolgoročne posledice ima izmensko delo na fizično in duševno zdravje zaposlenih.
Zakaj je poznavanje kronotipov pomembno pri načrtovanju delovnih urnikov.
Katere ukrepe lahko podjetja, zakonodajalci in zaposleni uvedejo za zmanjšanje negativnih učinkov izmenskega dela.
Delež izmenskega dela v svetu je v zadnjih desetletjih izrazito narastel. Ocenjuje se, da približno 21% delovne sile Evropske unije dela v izmenah, od tega 10 % v nočni izmeni pet ali več noči na mesec. Za večino izmensko delo ni izbira, ampak poklicna zahteva (1, 2).
Izmensko in nočno delo vplivata na učinkovitost in zdravje zaposlenih. Pogosto povzročata motnje spanja, katerih posledica je največkrat prekomerna dnevna zaspanost, ki lahko vodi v povečano pojavnost nesreč v prometu ali na delovnem mestu (3). Izmensko delo povezujejo tudi z motnjami duševnega zdravja, srčnožilnimi in metabolnimi boleznimi ter karcinogenezo.
Posledično je že leta 2007 Mednarodna agencija za raziskovanje raka (angl. International Agency for Research on Cancer - IARC) izmensko delo z motnjo cirkadianih ritmov razvrstila v skupino 2A karcinogenosti na podlagi omejenih dokazov o raku dojke pri ljudeh (4). IARC je junija 2019 ponovno sklicala delovno skupino 27 raziskovalcev iz 16 držav, da bi znova ovrednotili novejše epidemiološke študije in podali oceno o karcinogenosti nočnega dela. Delovna skupina je po pregledu in kritičnem vrednotenju vseh novejših študij na ljudeh in živalih prišla do podobnega zaključka kot leta 2007. Nočno delo so uvrstili v 2A skupino na podlagi omejenih dokazov o raku pri ljudeh, zadostnih dokazov o raku pri poskusnih živalih in močnih dokazov o mehanizmu karcinogeneze pri poskusnih živalih. Poleg raka dojke so pozitivne povezave tokrat opisali še za rak prostate, debelega črevesa in rektuma (5).
Ocenjuje se, da vsako leto 20 milijonov delavcev v EU doživlja zdravstvene težave, povezane z delom, ob tem povprečno 5.720 ljudi umre zaradi nezgod na delovnem mestu. Eden izmed glavnih dejavnikov tveganja je prav izmensko delo (6).
Pomen spanja za življenje in delo
Za vsa živa bitja je spanje biološka nuja. Ljudje približno tretjino svojega življenja prespimo. Spanje pomembno vpliva na obnovo nevronov, sinaptično homeostazo in plastičnost možganov. Prav tako spanju pripisujejo metabolično, imunološko, termoregulatorno, kardiovaskularno in respiratorno vlogo, ki pripomore k normalni homeostazi celotnega organizma. Pomankanje in motnje spanja so tesno povezane s/z:
- zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi,
- slabšim fiziološkim funkcioniranjem in
- oslabljenim fizičnim zdravjem pri vseh starostnih skupinah.
Vse to pa seveda vpliva na delovno produktivnost, motivacijo za delo, počutje na delovnem mestu in odnose s sodelavci (7, 8).
Ameriška akademija za motnje spanja je izdala priporočila, da potrebujejo odrasli povprečno najmanj 7 ur spanja za ohranjanje optimalnega zdravja (slika 1). Glede na individualne potrebe odrasli potrebujejo od 7 do 9 ur spanja, najstniki od 8 do 10 ur, otroci od 6. do 13. leta pa od 9 do 11 ur. Kljub tem priporočilom je v nedavnem poročilu ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni ocenjeno (angl. Center for Disease Control and Prevention), da več kot tretjina prebivalstva ZDA in Evrope spi manj kot 7 ur (9).
Poleg individualnih razlik glede potrebe po količini spanja, se ljudje razlikujemo tudi glede naše notranje (endogene) ure. To specifiko imenujemo kronotip posameznika, ki je opredeljen kot posameznikova individualna preferenca k obdobjem spanja in budnosti, ki temelji na cirkadianem ritmu posameznika. Odvisen je od genskega zapisa, spola, starosti in zunanjih dejavnikov časa (t.i. »zeitgeberjev«). Cikel spanja in budnosti torej ni le endogeni proces. Za njegovo utirjanje so pomembni tudi zunanji dejavniki, kot so izpostavljenost dnevni svetlobi, hranjenje in socialni faktorji (10, 11).
Med splošno populacijo obstajajo pomembne naravne razlike. Posamezniki so tipično razporejeni v tri skupine:
Jutranji tipi ali »škrjančki« gredo radi zgodaj v posteljo, zbujajo se rano zjutraj in dosežejo vrhunec duševne in fizične zmogljivost v zgodnjem delu dneva.
Drugi ekstrem predstavljajo večerni tipi ali »sovice«, ki bedijo dlje v noč, se zjutraj kasneje zbujajo in dobro delujejo tudi ob večerih.