Doživljanje procesa prekinitve zaposlitve in potrebe ob odhodu iz organizacije
Čas branja 12 minDelo predstavlja najobsežnejši segment dejavnosti v življenju posameznika in obsega kar polovico njegovega celotnega življenjskega cikla1. V Sloveniji preživi zaposleni posameznik v delovnem okolju v povprečju 40,9 ure tedensko, torej tretjino svojega dne2. Posledično je organizacija prostor, kjer se stkejo medosebne vezi. Marsikateremu posamezniku posledično skupina sodelavcev in delovno okolje služijo kot vir ugodja, podpore in varnosti.3
Organizacije pa so živ organizem, zato rastejo, se razvijajo, prilagajajo, spreminjajo in združujejo. To pogosto privede do obdobja, ko spremembe postanejo nujne in se je treba na račun uspešnega poslovanja v prihodnosti, žal, raziti z določenimi zaposlenimi.4 Poleg slednjega so pogosti razlogi za prekinitev delovnih razmerij z zaposlenimi tudi nekompetentnost, nemoralno ali neodgovorno vedenje, socialna neskladnost, slabša produktivnost in nezmožnost sledenja tehnološkim spremembam.5 Ne glede na razloge razhoda je konec zaposlitve pogosto prežet z nelagodjem, negotovostjo in skrbmi na obeh straneh.4 Kljub temu do zdaj še ni bilo opravljenih veliko poglobljenih raziskav, ki bi razkrivale, kako posamezniki doživljajo proces prekinitve zaposlitve in katere potrebe imajo ob odhodu iz organizacije.
Osnovni namen naše raziskave je izboljšati razumevanje doživljanja procesa odhoda posameznikov iz organizacij. Cilj je bolje razumeti doživljanje zaposlenih ob odhodu iz organizacij in njihove potrebe.
Zanimalo nas je, kako posamezniki doživljajo slovo od svoje nekdanje službe, organizacije in sodelavcev ob odhodu iz organizacije, katere so potrebe posameznikov ob odhodu iz organizacije in kateri dejavniki so po njihovem mnenju vplivali na njihov, bodisi olajšan bodisi otežen odhod.
V vzorec smo zajeli 11 trenutno zaposlenih ali brezposelnih polnoletnih posameznikov, ki so odhod iz organizacije doživeli zaradi prekinitve pogodbe o zaposlitvi s strani organizacije. Z njimi smo opravili delno strukturirane intervjuje. Prednost uporabe tega načina smo videli predvsem v možnosti poglobljenega preučevanja novega področja raziskovanja.
Opazili smo, da so pri odhodu iz organizacije pri naših udeležencih veliko vlogo imele okoliščine odhoda. Slednje so s seboj prinesle raznoliko doživljanje in potrebe posameznikov ob odhodu ter strategije soočanja z njim. Prišlo je do pojava, da je posamezen udeleženec najpogosteje navajal bodisi okoliščine, ki vplivajo na olajšan, ali na otežen odhod iz organizacije, zato v ostalih dveh sklopih podrobneje predstavljamo okoliščine, ki so po mnenju udeležencev vplivale na otežen odhod, in okoliščine, ki so vplivale na olajšan odhod, ter posledice prisotnosti teh okoliščin.
Navedbe udeležencev raziskave – otežen odhod iz organizacije
Večina udeležencev je kot okoliščine, ki so po njihovem mnenju vplivale na otežen odhod iz organizacij, navedla predvsem tiste, vezane na medčloveške odnose. Izpostavili so prekinitev stika z ljudmi, vezanimi na njihovo zaposlitev v organizaciji (s sodelavci, z nadrejenimi, pa tudi s strankami in poslovnimi partnerji), pomanjkanje podpore in pomoči v trenutku, ko so to po njihovi oceni potrebovali, prelomljene obljube in posledično izgubo zaupanja ter še nekatere okoliščine, ki so bile bolj neposredno vezane na postopek prekinitve zaposlitve. Kot okoliščine, ki so po njihovi oceni vplivale na otežen odhod, so navedli tudi hitro prekinitev delovnega razmerja, pomanjkljive administrativne postopke ob prekinitvi ter nekorektnost pri samem postopku prekinitve delovnega razmerja.
Navedene okoliščine odhoda iz organizacije so po naših opažanjih pomembno vplivale na to, kako so udeleženci doživljali svoj odhod. Doživljanje se je kazalo skozi štiri različne kategorije, in sicer čustva, razpoloženje, misli in telesne občutke.
Udeleženci so doživljali čustva, kot so žalost, razočaranje, strah oziroma negotovost pred novo zaposlitvijo in pred dolgotrajno brezposelnostjo ter presenečenje oziroma šok ob novici o prekinitvi zaposlitve.
