Pravo in davki

Kakšne so pravne posebnosti krajšega delovnika?

Čas branja 7 min

Zaposlitev za krajši delovni čas je zaradi dinamičnosti delovnih procesov pri delodajalcih priljubljen ukrep, ki spodbuja zaposlovanje v okviru t. i. novih oblik dela. Za delodajalca predstavlja učinkovito rešitev, ko se pojavi potreba po vključitvi delavca v delovni proces v manjšem obsegu, kot sicer v izhodišču določa zakon.

Izvedeli boste:
Kakšne so pravice zaposlenega in obveznosti delodajalca, ki zaposluje za krajši delovni čas?
Kako je s 4-dnevnim delovnikom in plačilom za polni delovni čas?
Katere izjeme dopušča zakon in jih morate poznati?

Na drugi strani ta oblika zaposlitve zaposlenim omogoča boljše in lažje usklajevanje osebnega, družinskega in poklicnega življenja. Na razširjenost navedene oblike zaposlitve kažejo tudi podatki Eurostata. Kot navaja Irena Bečan, se je delež delovne sile v 28 državah članicah EU v starostni skupini od 20 do 64 let, ki glavno zaposlitev opravljajo s krajšim delovnim časom, postopoma povečeval s 14,9 odstotka leta 2002 na 19 odstotkov leta 2015. 

Pri tej obliki zaposlitve je treba uvodoma poudariti, da zakonodaja uveljavlja pravilo zagotavljanja enakopravnega statusa zaposlenega s krajšim delovnim časom ter pravilo sorazmernosti pri uveljavljanju deljivih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih ima zaposleni s krajšim delovnim časom glede na primerljivega zaposlenega, ki dela polni delovni čas.1

Kaj pravi zakonodaja?

Ureditev krajšega delovnega časa zakonodaja ne omejuje, tudi spodnja meja ni določena. To pomeni, da je možna 1- ali 2-urna trajna ali priložnostna dnevna zaposlitev pri delodajalcu ali pa tudi 30- ali 35-urna zaposlitev, ki že pomeni skoraj polno aktivnost delavca. 

Veljavna zakonodaja določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo pa se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. Določena izjema velja le za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare.1

Uvodoma je treba pojasniti tudi pogosto dilemo, s katero se strokovnjaki srečujemo v delovni praksi: ali lahko delodajalci že sedaj formalno uredijo, da je dejanska delovna obveznost manjša od polnega delovnega časa, pri čemer pa delodajalec plačuje prispevke za polni delovni čas?

Konkretne zakonodajne rešitve in s tem jasnega navodila delodajalcem, kako sklepati pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas pri dejanski nižji delovni obveznosti - in plačevanju prispevkov za polni delovni čas - še ni.  V javnosti so se v zadnjem času pojavili številni predlogi, kako to področje urediti, pri čemer naj bi delavec v primeru polnega delovnega časa dejansko izvajal manjšo delovno obveznost, na primer 30-urni dejanski delovnik na teden.

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Pravo in davki

Več člankov iz te kategorije