Pravo in davki

Konkurenčna klavzula

Čas branja 12 min

Konkurenčna klavzula je pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja in je predvidena v določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). S konkurenčno klavzulo se delodajalec in delavec dogovorita, da delavec še določen čas po prenehanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu ne bo izvajal identične dejavnosti, kot jo je pri delodajalcu, oziroma pri svojem delu ne bo uporabljal tehničnega, proizvodnega ali poslovnega znanja in poslovnih zvez, ki jih je pridobil med delom ali v zvezi z delom pri tem delodajalcu.

Glavno podlago za določitev konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR-1. Konkurenčna klavzula je sicer urejena še v naslednjih dveh členih (41. in 42. člen ZDR-1), kar pomeni, da je zakonsko precej natančno dodelana, pa vendar je v praksi kar nekaj težav in je po mojih izkušnjah redko uresničljiva, zlasti v tistem delu, ki se nanaša na pravice delavca, če bi mu bila s spoštovanjem konkurenčne klavzule onemogočena pridobitev zaslužka.

Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Gre za pogodbeno svobodo, ki izvira iz splošnega obligacijskega prava. V praksi seveda ni tako, saj je dejstvo, da pogodbo o zaposlitvi praktično v vseh primerih sestavi delodajalec, ki v pogodbo vstavi tudi konkurenčno klavzulo, ki jo delavec običajno tudi sprejme.

Konkurenčna klavzula v času veljavnega delovnega razmerja miruje in začne učinkovati šele po prenehanju delovnega razmerja. Konkurenčno klavzulo običajno uveljavi delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja, ko zahteva od delavca, da se ne zaposli na delovno mesto, na katerem bi lahko uporabljal tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil med delom ali v zvezi z delom pri tem delodajalcu. Če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora nekdanji delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 41. člena ZDR-1).

Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule mora biti določeno že s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca, ki jo je slednji dobival v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V praksi je zelo pogosto, da iznajdljiv delodajalec v pogodbo o zaposlitvi že na začetku delovnega razmerja vnese določilo o nadomestilu, ki je enako temu zakonskemu minimumu. Če po prenehanju delovnega razmerja delodajalec zahteva spoštovanje konkurenčne klavzule, hkrati pa ne izplačuje dogovorjenega pogodbenega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, delavec ni zavezan k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma ga slednja ne zavezuje. Enako velja tudi v primeru, če denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule sploh ni določeno s pogodbo o zaposlitvi.

Takšno je tudi stališče sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. I Cpg 683/2015 dne 12. 8. 2015 odločilo, da je pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi vedno le dispozitivne narave. Če pogodbeni stranki dogovorita konkurenčno klavzulo, potem je takšno pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, hkrati pa mora biti dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, ko je zapisalo: »temeljna načela pogodbenih razmerij, med njimi tudi načelo ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih, so pridobitev pravne civilizacije in jih je zato vsekakor treba šteti med načela pravne države. Zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, zato ni v skladu z načeli pravne države. Načela socialne države pa zahtevajo, da zakonodaja ob varstvu legitimnih interesov, delodajalca ne zanemari interesov delojemalca kot ekonomsko in socialno šibkega partnerja v delovnem razmerju …«. Ta odločba je bila sprejeta v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ko določilo 41. člena ZDR-1 sicer še ni veljalo, vendar je tudi že »stari« zakon o delovnih razmerjih vseboval podobno določilo.


Številka:

Več v kategoriji Pravo in davki

Več člankov iz te kategorije