Prakse

Medgeneracijsko sodelovanje kot modus operandi

Čas branja 6 min

Verjetno največkrat zlorabljen izraz, da so »zaposleni naše največje bogastvo«, je še toliko bolj na preizkušnji v nevladnih organizacijah. Delovanje t. i. NVO-jev je običajno hkrati odvisno od kopice prostovoljcev in peščice zaposlenih, predstavnikov različnih generacij, ki bolj ali manj usklajeno delujejo za skupne, nepridobitne cilje.

Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija je največja samostojna članska mladinska organizacija v Sloveniji, ki združuje okoli 7000 tabornikov in tabornic, vodijo jo mladi prostovoljci in prostovoljke, za operativno podporo članov (71 registriranih samostojnih rodov) pa skrbi 5–10 zaposlenih. Nekoliko drugačne vrednote in svojevrsten taborniški pristop so pripeljali do izvirnih praks, ki odgovarjajo na »nespodbudne« demografske trende in sodobne izzive vodenja.

Kdo ima čarobno palico?

Strokovnjaki so pri napovedih demografskih gibanj precej črnogledi. Sklicujoč se na podatke Evropske komisije (The 2015 Ageing report) se prebivalstvo Slovenije stara hitreje kot v večini drugih članic Evropske unije. To bo omejevalo gospodarsko rast, pritisk na javne finance bo večji, vse pogostejša bodo vprašanja o financiranju izdatkov za socialno varnost.

Šele ko medgeneracijska izmenjava znanj, izkušenj, veščin, praks, ritualov, pravil, … postane modus operandi organizacije, lahko govorimo o učinkovitem in trajnostnem premoščanju generacijskega razkoraka.

Drugi veliki izziv delodajalcev so nove generacije mladih. Tisti, ki od milenijske generacije pričakujejo enake vedenjske vzorce, kakršne poznajo pri starejših generacijah, zagotovo grizejo zelo kisla jabolka. Zaposlovalci »milenijce« pogosto opisujemo kot nestrpne, egocentrične in razvajene posameznike, ki na delovnem mestu ne prenesejo enoličnosti in dolgčasa, pričakujejo hitra napredovanja ter posebne statuse.

Za čarobne palice prostora v sodobni teoriji menedžmenta ni. Organizacije se bodo morale znova zazreti vase ter v večji meri pripoznati vrednost starejših sodelavcev, kar posledično pomeni več vlaganja v njihovo izobraževanje, usposabljanje, dobro počutje itd. Revolucije ne gre pričakovati, le izjemno povečanje intenzivnosti ter ustvarjalnosti pri obstoječih aktivnostih, saj bodo te precej cenejše in manj tvegane, kakor iskanje ter usposabljanje novih (milenijskih) sodelavcev.


Številka:

Več v kategoriji Prakse

Več člankov iz te kategorije