Pravo in davki

Moderne oblike dela ter njihova zakonodajna izhodišča

Čas branja 10 min

Zaradi dinamičnosti delovnega procesa in prilagodljivosti personalnega substrata delodajalci posegajo po novih oblikah dela, s katerimi skušajo optimizirati sam proces dela z vidika organizacije, bodisi ekonomskih usmeritev, ki jih narekuje delovni proces.

Pogosti so namreč primeri, ko sama narava dela1 pravzaprav že po sami vsebini ni združljiva s klasičnimi delovno pravnimi koncepti, ki jih določa delovna zakonodaja. V članku izpostavimo nekatere moderne oblike dela ter primerjalno opisujemo njihove značilnosti.

V praksi se že nekaj časa kaže trend odstopanja od klasičnega izvajanja delovnega razmerja, pri čemer imamo v mislih zlasti usmeritev, da se v delovnem razmerju sklepa pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas in polni delovni čas.1 Z razvojem tehnologije namreč prihaja tudi do prilagajanja zakonodaje, ki tovrstna razmerja med delavci in delodajalci ureja drugače. Poleg sprememb, ki so bile najbolj obsežne v 20. stoletju zaradi razmaha temeljnih listin, ki varujejo človekove pravice in dostojanstvo pri opravljanju dela pa tudi tehnološki napredek in večja konkurenčnost delodajalcev, ne nazadnje pa tudi zahteve iskalcev zaposlitve, ves čas narekujejo iskanje novih oblik dela. V takem iskanju pa se včasih celo vrednostno zanikajo že ''izborjene'' pravice delavcev.2

Pogodba o zaposlitvi je sicer tradicionalno gledano temeljna pravna oblika, s katero se vzpostavi odnos med delavcem in delodajalcem, ko imamo v mislih opravljanje dela.2 Čeprav skozi razvoj zgodovine ni bilo vedno tako, saj so prepotreben razvoj ustrezne zakonodajne ureditve narekovale tudi nekatera zgodovinska spoznanja,2 pa se zdaj ob primerjavi in analizi »modernih oblik« oz. t.i. atipičnih oblik zaposlitve kot referenčno vrednost vzame že zgoraj omenjeno obliko pogodbe o zaposlitvi.

V sedanjem času je tako mogoče zaznati zahtevo po fleksibilnosti delovnih razmerij, ki vplivajo na pravno urejanje delovnih razmerij. Odraz takšne zahteve so med drugim tudi uveljavitve nekaterih, novih oblik pogodb o zaposlitvi ter dodatne raziskave glede možnostih zakonodajnega urejanja drugačnih oblik dela, ki bi povečale prožnost na področju delovnih razmerij.4

Na Evropski ravni so tako vse pogostejša razmišljanja o nadaljnjih potrebah po večanju fleksibilnosti delovnega razmerja ob hkratnem ohranjanju dostojnosti dela ter varnosti zaposlenih.1 S tem namenom se trendu prilagaja tudi zakonodaja.1 V Sloveniji po podatkih v zadnjih desetih letih beležimo povečevanje obsega atipičnih oblik zaposlitev (ter zlasti porast samostojnih podjetnikov ter enoosebnih podjetij) in drugih oblik dela, kot odziv na že zgoraj spremenjene okoliščine dela.1

Delavec ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu. Višino nadomestila določita delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi.

Takšne oblike s pravnega vidika niso problematične, če se tovrstne oblike dela ne zlorabljajo.1 Takšno kontrolo je tudi s strani države včasih le stežka zagotoviti, saj se usklajevanje in regulacija posameznih oblik dela, zaradi narave razvoja, lahko dogaja le za nazaj. Navedeno pa nikakor ne pomeni, da so moderne oblike dela oz. atipične oblike zaposlitve oz. dela že a priori oblike, ki bi za osebo, ki delo opravlja, pomenila izkoriščanje.1

Za popolno razumevanje navedenih oblik v nadaljevanju zato pojasnjujemo nekatere posebnosti takšnih pogodb, še prej pa je treba poudariti naslednje. Določene oblike zlorab širjenja oblik, ki bi, za osebo, ki opravlja delovno razmerje, pomenilo izkoriščanje, preprečuje že veljavna zakonodaja, ki prav s tem namenom opredeljuje tudi, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo v odnosu elementi delovnega razmerja.5


Številka:

Več v kategoriji Pravo in davki

Več člankov iz te kategorije