Domače nasilje ni zasebna stvar. Vsaj ne bi smela biti. Sodobna delovna okolja vse pogosteje prepoznavajo, da se nasilje, ki se dogaja za štirimi stenami, pogosto preseli tudi v službo – z neposrednim vplivom na počutje, prisotnost, učinkovitost in varnost zaposlenih. Kaj naj v teh primerih stori HR?

Po podatkih SURS (2020) je v zadnjih petih letih nasilje v družini (fizično ali spolno) doživelo 2,9 % vseh oseb, starejših od 15 let – pri ženskah je ta delež 4,0 %, pri moških pa 1,9 %. Čeprav gre morda za navidez majhne številke, to pomeni, da je v povprečni organizaciji skoraj gotovo nekdo, ki trenutno ali v bližnji preteklosti doživlja nasilje.

Ker je delovno mesto pogosto eno redkih varnejših okolij, kjer žrtev nasilja lahko poišče pomoč, postaja vloga HR vse bolj pomembna – ne kot terapevt, ampak kot prvi varni sogovornik in povezovalec do strokovne pomoči.

Slika je simbolična. Foto: Freepik

Nasilje v družini ni samo zasebna stvar

Vpliv nasilja v zasebnem življenju sega na vsa področja posameznikovega delovanja: počutje, delovna uspešnost, prisotnost, odnosi s sodelavci, občutek varnosti. A ko oseba zbere pogum in svojo izkušnjo deli s sodelavcem ali HR strokovnjakom, je to lahko prvi korak k spremembi.

Kako takrat reagiramo, je ključno. Lahko ustvarimo varno okolje – ali pa osebo potisnemo nazaj v molk.