Ko govorimo o liberalizmu, ga običajno obravnavamo predvsem na politični ravni, na ravni družbenih odnosov, ekonomskih zakonitosti itd. Naše razmišljanje verjetno ne bo moglo obiti te ravni, toda posvetiti se želimo predvsem temu, kaj ideologija liberalizma pomeni za sodobnega človeka, za polnost njegovega bivanja in oblikovanje njegove identitete.

Temeljna krščanska trditev o človeku je, da je ustvarjen po božji podobi (prim. 1Mz 1,26). Vzorec, po katerem je ustvarjen človek, je Bog sam. Njegov pralik, njegova temeljna struktura je živi in ljubeči Bog, Bog darovanja in skrbi za človeka. Ta človek odkriva polnost svojega bivanja ravno v iskrenem prijateljskem odnosu do Izvira svojega bivanja, ki se uresničuje in dopolnjuje v pristnih odnosih do bližnjega, do vsakega človeka na tem planetu. S stvarjenjem je v samo bit človeka položeno, da je predvsem bitje odnosa, saj mu je bivanje podarjeno, hvaležnost za to obdarjenost pa udejanja s tem, da se v svojem vsakdanjem življenju, v iskreni skrbi in odgovornosti za bližnjega, prizadeva slediti klicu ljubezni Troedinega Boga.

Ko govorimo o liberalizmu, ga običajno obravnavamo predvsem na politični ravni, na ravni družbenih odnosov, ekonomskih zakonitosti itd. Naše razmišljanje verjetno ne bo moglo zaobiti te ravni, toda posvetiti se želimo predvsem temu, kaj ideologija liberalizma pomeni za sodobnega človeka, za polnost njegovega bivanja in oblikovanje njegove identitete.  

Liberalizem in vprašanje človekovega dostojanstva
Temeljna krščanska trditev o človeku je, da je ustvarjen po božji podobi (prim. 1Mz 1,26). Vzorec, po katerem je ustvarjen človek, je Bog sam. Njegov pralik, njegova temeljna struktura je živi in ljubeči Bog, Bog darovanja in skrbi za človeka. Ta človek odkriva polnost svojega bivanja ravno v iskrenem prijateljskem odnosu do Izvira svojega bivanja, ki se uresničuje in dopolnjuje v pristnih odnosih do bližnjega, do vsakega človeka na tem planetu. S stvarjenjem je v samo bit človeka položeno, da je predvsem bitje odnosa, saj mu je bivanje podarjeno, hvaležnost za to obdarjenost pa udejanja s tem, da se v svojem vsakdanjem življenju, v iskreni skrbi in odgovornosti za bližnjega, prizadeva slediti klicu ljubezni Troedinega Boga.

Ko kristjan posnema ta božanski vzor, se ne izneveri sebi, nasprotno, tedaj se šele rodi sebi. Ko iz lastniškega in vase zagledanega jaza prehaja k darovanjskemu jazu, prehaja iz ujetosti k svobodi, iz smrti v življenje. Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.