VPRAŠANJE ODGOVORNOSTI V ČASU LIBERALISTIČNE DRUŽBE

PROF. DR. ANTON JAMNIK,
honorarni predavatelj za filozofijo in religijo na Fakulteti za poslovne vede Katoliškega inštituta v Ljubljani in izredni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Facebook
LinkedIn

Ko govorimo o liberalizmu, ga običajno obravnavamo predvsem na politični ravni, na ravni družbenih odnosov, ekonomskih zakonitosti itd. Naše razmišljanje verjetno ne bo moglo zaobiti te ravni, toda posvetiti se želimo predvsem temu, kaj ideologija liberalizma pomeni za sodobnega človeka, za polnost njegovega bivanja in oblikovanje njegove identitete.

 

Liberalizem in vprašanje človekovega dostojanstva
Temeljna krščanska trditev o človeku je, da je ustvarjen po božji podobi (prim. 1Mz 1,26). Vzorec, po katerem je ustvarjen človek, je Bog sam. Njegov pralik, njegova temeljna struktura je živi in ljubeči Bog, Bog darovanja in skrbi za človeka. Ta človek odkriva polnost svojega bivanja ravno v iskrenem prijateljskem odnosu do Izvira svojega bivanja, ki se uresničuje in dopolnjuje v pristnih odnosih do bližnjega, do vsakega človeka na tem planetu. S stvarjenjem je v samo bit človeka položeno, da je predvsem bitje odnosa, saj mu je bivanje podarjeno, hvaležnost za to obdarjenost pa udejanja s tem, da se v svojem vsakdanjem življenju, v iskreni skrbi in odgovornosti za bližnjega, prizadeva slediti klicu ljubezni Troedinega Boga.

Ko kristjan posnema ta božanski vzor, se ne izneveri sebi, nasprotno, tedaj se šele rodi sebi. Ko iz lastniškega in vase zagledanega jaza prehaja k darovanjskemu jazu, prehaja iz ujetosti k svobodi, iz smrti v življenje. Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.

Prav na tej točki je ideologija liberalizma najbolj problematična in dekadentna za sodobnega človeka. S poudarjanjem svobode, ki pogosto prehaja v samovoljo, s svojim zapiranjem v svet samozadostnosti, indivividualizma, s tem tako usodnim človekovim zapiranjem vase, tako pred bližnjim kot pred Bogom se zgodi tisto, kar je slikovito izrazil teolog Olivier Clement: »Človeka spremenijo v karikaturo, kjer je pretirano poudarjena individualnost, sklesana v sivem kamnu osamelosti, ali pa ga zmažejo v nekakšno brezimnost. Obraz tedaj izgubi svojo vlogo srednika med družbo in svetom, med družbo in Bogom. To je obraz sirote, ki je nobena skupnost ne varuje. V praznosti tega obraza se razgrinja abstraktno  in samotno velemesto, siva predmestja industrijske družbe v Evropi, razbita mestna središča v Združenih državah.«

Nekatera ključna izhodišča, na katerih gradi liberalizem, in kaj to pomeni za človeka.

1.       Poudarek na individualizmu, zaprtosti vase – »Sam sebi sem zadosten, torej (ni)sem«

Ko govorimo o človeku in njegovem odnosu do drugih oseb, sta najširše gledano, tu značilni dve gledanji oziroma dve različni tradiciji.

a) Človek je predvsem bitje odnosa, občestva

Aristotelu dolgujemo znano opredelitev, da je človek »po naravi politično bitje«, ali bolje rečeno