Vprašanje odgovornosti v času liberalistične družbe
Čas branja 22 minKo govorimo o liberalizmu, ga običajno obravnavamo predvsem na politični ravni, na ravni družbenih odnosov, ekonomskih zakonitosti itd. Naše razmišljanje verjetno ne bo moglo obiti te ravni, toda posvetiti se želimo predvsem temu, kaj ideologija liberalizma pomeni za sodobnega človeka, za polnost njegovega bivanja in oblikovanje njegove identitete.
Temeljna krščanska trditev o človeku je, da je ustvarjen po božji podobi (prim. 1Mz 1,26). Vzorec, po katerem je ustvarjen človek, je Bog sam. Njegov pralik, njegova temeljna struktura je živi in ljubeči Bog, Bog darovanja in skrbi za človeka. Ta človek odkriva polnost svojega bivanja ravno v iskrenem prijateljskem odnosu do Izvira svojega bivanja, ki se uresničuje in dopolnjuje v pristnih odnosih do bližnjega, do vsakega človeka na tem planetu. S stvarjenjem je v samo bit človeka položeno, da je predvsem bitje odnosa, saj mu je bivanje podarjeno, hvaležnost za to obdarjenost pa udejanja s tem, da se v svojem vsakdanjem življenju, v iskreni skrbi in odgovornosti za bližnjega, prizadeva slediti klicu ljubezni Troedinega Boga.
Ko kristjan posnema ta božanski vzor, se ne izneveri sebi, nasprotno, tedaj se šele rodi sebi. Ko iz lastniškega in vase zagledanega jaza prehaja k darovanjskemu jazu, prehaja iz ujetosti k svobodi, iz smrti v življenje. Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.
Prav na tej točki je ideologija liberalizma najbolj problematična in dekadentna za sodobnega človeka. S poudarjanjem svobode, ki pogosto prehaja v samovoljo, s svojim zapiranjem v svet samozadostnosti, indivividualizma, s tem tako usodnim človekovim zapiranjem vase, tako pred bližnjim kot pred Bogom se zgodi tisto, kar je slikovito izrazil teolog Olivier Clement: »Človeka spremenijo v karikaturo, kjer je pretirano poudarjena individualnost, sklesana v sivem kamnu osamelosti, ali pa ga zmažejo v nekakšno brezimnost. Obraz tedaj izgubi svojo vlogo srednika med družbo in svetom, med družbo in Bogom. To je obraz sirote, ki je nobena skupnost ne varuje. V praznosti tega obraza se razgrinja abstraktno in samotno velemesto, siva predmestja industrijske družbe v Evropi, razbita mestna središča v Združenih državah.«
Nekatera ključna izhodišča, na katerih gradi liberalizem, in kaj to pomeni za človeka
- Poudarek na individualizmu, zaprtosti vase – »Sam sebi sem zadosten, torej (ni)sem«
Ko govorimo o človeku in njegovem odnosu do drugih oseb, sta najširše gledano, tu značilni dve gledanji oziroma dve različni tradiciji.
a) Človek je predvsem bitje odnosa, občestva
Aristotelu dolgujemo znano opredelitev, da je človek »po naravi politično bitje«, ali bolje rečeno »politična žival«. Človek je po naravi družbeno bitje. Zato oblikuje družino, več družin ali rodbin se združuje v vas, vasi pa se združujejo v polis, v državo. Ta je v Aristotelovem primeru grška mestna država, ki je bolj podobna kakšni večji občini z mestom v sredini in okoliškim podeželjem, kakor pa državi v današnjem pomenu besede. Če je torej človek po naravi državotvorno bitje, se to nanaša najprej na dejstvo, da je po naravi družbeno bitje, kar se izraža v najbolj temeljni obliki človeškega združenja, v skupnosti moža in žene, v družini. Ta skupnost ne more obstajati neodvisno od drugih, saj si ne zadošča. Zato se rodbine združujejo v vasi, vasi pa v polis. Če je torej človekova biološka narava terjala rodbino kot najosnovnejšo celico druženja, jo je to končno pripeljalo do države. To je temeljni smisel Aristotelovega izreka, da je človek po naravi politična žival.
b) Novoveški individualizem
Na začetku novega veka moderni individualizem zavrže te poglede, ki kljub sofističnemu in nominalističnemu individualizmu izrazito prevladujejo v starem in srednjem veku. Razlogi za to spremembo so zelo različni:
- Aristotelsko-sholastično pojmovanje posameznika in skupnosti je vseskozi izpostavljeno nevarnosti, da skupnost posameznikove osebne potrebe in želje potepta in jih podvrže skupnim ciljem. V takšnem gledanju seveda ni prostora za tisto, kar mi danes imenujemo človekove pravice.
- Znanost, ki se začenja razvijati, zavrže kot neuporabno in celo škodljivo sleherno teleologijo. V veljavo stopijo mehanicistični nazori. Objektivno postavljen cilj vseh ljudi je podobno kakor objektivna resnica ocenjen kot nasprotnik človekovega dostojanstva, ki naredi iz človeka sredstvo v službi tega cilja. Zato nikakor ne preseneča, da je začetnik modernega individualizma v politični filozofiji Thomas Hobbes hkrati tudi vnet nasprotnik smotrnostnega pogleda na svet in zagovornik mehanicizma.
- Individualizem doseže svoj vrhunec v postmoderni dobi, ko pride v krizo celo sam razum, na katerega se v prvem obdobju moderne dobe sklicuje racionalistični in razsvetljenski humanizem.
Thomas Hobbes je prvi izrecno zavrgel aristotelsko-sholastično stališče, da je človek po svoji naravi družbeno bitje. Namesto tega trdi, da je človek po svoji naravi posameznik. Po naravi, se pravi v nekem naravnem, izvirnem in še ne civilizacijskem stanju človek, ni k drugim usmerjeno družbeno bitje, ampak je posameznik. Njegovo prvo teženje je ohranitev samega sebe. Človek je torej zamišljen kot poseben primer fizičnega zakona vztrajnosti: želi se ohraniti in do tega ima pravico. Vsi ljudje imajo to isto temeljno teženje. Zato iz nauka o človeku kot posamezniku nujno sledi, da človek v svojem prizadevanju za ohranitev samega sebe zadeva ob enaka prizadevanja drugih. Temu uveljavljanju samega sebe ni po naravi postavljena nobena meja. Zato človek živi v nenehni ogroženosti od drugih.
Temeljna značilnost Hobbesovega gledanja je torej v tem, da pojmuje svobodo tako, da ta sama zahteva svojo omejitev. Zunaj države in njenih zakonov, ki svobodo omejujejo, se svoboda obrne proti sami sebi. S tem je že nakazana sodobna liberalna miselnost, ki vidi v svobodi najvišje merilo človekovega bivanja. Ob tem pa se razvije tudi teorija o družbeni pogodbi, katere najbolj znani predstavniki so T. Hobbes, Locke, Rousseau in Kant. Temeljni poudarek te teorije je, da je človek kot posameznik absoluten subjekt, ki odloča o sebi tudi tedaj, ko odloča politična oblast. Ta namreč odloča o njem po njegovi volji, po njegovi svobodni privolitvi. To je tudi eden od ključnih elementov liberalističnega pogleda na človeka in družbo, ki poudarja pomen posameznikove svobode in avtonomije.
