VSEŽIVLJENJSKO UČENJE JE RESNIČNOST ZA VSAKEGA OD NAS

ALENKA KRALJIČ, psihologinja in vodja razvoja poslovanja v Trenkwalder d.o.o

Facebook
Twitter
LinkedIn

Industrija 4.0. je prišla v naš besednjak že pred petimi leti. Tistikrat se je zdela nekaterim še oddaljena prihodnost, drugi so že prepoznali priložnosti, sprejeli izziv in so danes z eno nogo že v Industriji 5.0.

V Sloveniji imamo obe skrajnosti med podjetji. Prehod ni in ne bo preprost za nikogar. Industrija 4.0 s svojimi zahtevami spreminja trg dela, saj »potrebuje« nova znanja in kompetence ter posledično spremembe v izobraževalnih programih. Študije potrjujejo, da avtomatizacija zahteva nujen razmislek in spremembe v izobraževalnih sistemih – kako ga prilagoditi novim zahtevam trga dela in zaposlovanja. Študija družbe Deloitte leta 2016 na Nizozemskem je potrdila, da je kar četrtina vseh študentov na Nizozemskem v programih usposabljanja za delovna mesta, ki v EU ne bodo več obstajala. Izobraževalni sistemi se bodo morali precej bolj prilagoditi željam in potrebam podjetij, ki ustvarjajo dodano vrednost. Danes tako pri iskanju in selekciji kadra opažamo, da šolskemu sistemu v številnih pogledih ne uspe slediti novim tehnologijam in hitremu razvoju gospodarstva. Šolski sistemi morajo čim hitreje slediti trendom na trgu dela. Saj prav nove tehnologije in demografski trendi sooblikujejo poklice in trg dela prihodnosti.  

Industrija 4.0 je zahtevala od zaposlenih, tudi v Sloveniji, da bodo bolj tehnično, tehnološko in digitalno usposobljeni ter da bodo znali in zmogli ta znanja uporabiti na delovnem mestu. S tem bodo lahko uspešno in samostojno kos izzivom na delovnem mestu. Z Industrijo 4.0 namreč stopa v ospredje samostojen posameznik, ki zna upravljati procese v pametnih tovarnah.  To pomeni, da bodo podjetja intenzivno iskala zaposlene s specifičnimi znanji, povezanimi z elektroniko, mehatroniko, razvojem programske opreme, pametnimi omrežji ipd. Vseživljenjsko izobraževanje postaja neločljiv del aktivnega posameznika. Formalna izobrazba preprosto ne bo več zadoščala, vseživljenjsko učenje ter pridobivanje novih kompetenc pa bo postalo del naših življenj. Posledično se bodo tudi spreminjale oblike in vsebine izobraževanja – v ospredju bo izkustveno učenje, ustvarjalno reševanje težav in sporov, učinkovito komuniciranje v timu ipd. Znanja in veščine morajo učenci oziroma študenti že v času formalnega izobraževanja zato dodatno pridobivati z delovnimi izkušnjami in z nenehnim učenjem ter prilagajanjem na potrebe okolja. Konkurenčno prednost bodo v prihodnosti imeli ciljno naravnani, prepričljivi, učljivi in prilagodljivi posamezniki. Na vrhu seznama zaželenih znanj in veščin pa bodo tiste, ki so povezane s tehnologijo in digitalnim področjem. Spremembe bodo morala uvesti tudi podjetja, ki bodo morala več vlagati v izobraževanje zaposlenih.

Podjetja so že danes primorana iskati različne (kratkoročne) rešitve, da premostijo pomanjkanje kompetenc in znanja kandidatov ter zaposlenih. Najpogosteje iščejo rešitve v prešolanju kandidatov, nudenju štipendij, pripravništev ter iskanju kadrov iz drugih okolij. Pri tem se tako kadrovska podjetja, ki nudimo strokovno pomoč podjetjem, kot tudi sami delodajalci soočajo z generacijskim razkorakom in različnimi pogledi na zaposlitve ter izzive, ki jih spremembe na trgu dela zahtevajo. Mladi z zaposlitvijo od delovnega mesta pričakujejo veliko več kot le socialno varnost, kar je sicer ključno za starejše generacije. 

 Kaj nas čaka v prihodnosti?

Posledično nas čaka izziv, ki ga prinaša prestrukturiranje delovnih mest. Manj zahtevna dela postajajo preteklost. To pa ne pomeni vedno in povsod zmanjšanja števila delovnih mest. Ponekod bo digitalizacija prinesla več delovnih mest, a bodo ta drugačna od tistih, kakršne poznamo danes, predvsem pa bo višja dodana vrednost. Glede na raziskavo McKinsey Global Institute (2017) bodo v prihodnosti iskani predvsem strokovnjaki, ne le s tehničnih področij, temveč tudi s področja IT, izobraževanja, ponudniki (zdravstvene) nege, gradbeniki, kreativci in vodilni ter vodstveni kader s številnimi raznolikimi znanji in kompetencami. Povpraševanje po delovni sili se pričakuje tudi na področjih, kjer je oz. bo avtomatizacija manj stroškovno učinkovita, in sicer na področju storitvene dejavnosti in pri delovnih mestih, povezanimi s servisiranjem ter vzdrževanjem robotov. Zato je zagotovo na mestu vprašanje, ali bomo imeli dovolj usposobljenega kadra, sploh, ali se zavedamo, da že danes težko najdemo kandidate – z ustreznim znanjem, kompetencami. Če smo sprva v okviru Industrije 4.0 videli težave predvsem v visokih vlaganjih, ki so in bodo potrebna za uresničitev ambicioznih načrtov, danes opažamo težavo v nezadostnih kvalifikacijah zaposlenih. Predvsem v manjših proizvodnih obratih preobrazbe v industrijo 4.0 ne zmorejo speljati niti kadrovsko niti finančno. A dejstvo je, da če bodo želeli ostati na trgu in biti konkurenčni – je tovrsten prehod nujen. Industrija 4.0 ne prinaša le večje učinkovitosti, ampak je tudi okolju bolj prijazna, hitreje se prilagaja na spremembe v povpraševanjih, učinkovitejši je nadzor nad proizvodnimi fazami in nad zalogami itn. Ne smemo pa pozabiti, da prinaša tudi zaposlenim bolj varno, zadovoljno in udobno delovno okolje. Pri gradnji kompetenc, tako tehnoloških kot poklicnih in osebnih, namreč ne smem pozabiti na človeka, na njegovo zadovoljstvo in na njegovo osebno notranjo motivacijo. To je še posebej med mladimi na vrhu njihovih meril, ko govorijo o zadovoljstvu in zavzetosti na delovnem mestu.

Slovenija kot država mora omogočiti obdavčitev dela, ki bo podjetjem omogočila, da nagradijo oziroma ustrezno stimulirajo (ključne) kadre. Danes tako odhajajo najbolj obetavni, iz tujine pa prihajajo predvsem manj kvalificirani delavci. Čas je, da to spremenimo.

Dolgoročno pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da se kot družba staramo. Projekcije predvidevajo, da bo Industrija 4.0 z novimi tehnologijami »rešila« ne samo problem produktivnosti, ampak tudi demografske projekcije na trgu dela. Te napovedujejo, da se v državah OECD počasi pripravlja kolizija demografije in avtomatizacije, ko bo v prihodnjem desetletju, prvič v zgodovini, prebivalstvo starejših od 65 let raslo hitreje od delovno sposobnega prebivalstva. Za uravnoteženje položaja na trgu delovne sile bo ključna prav avtomatizacija, ki prinaša drugačne oblike dela in preoblikuje delovna mesta ter bo pomembno vplivala tudi na dvig produktivnosti.

V Sloveniji pa nimamo težave le s staranjem družbe, ampak tudi z nagrajevanjem uspešnih, kar vpliva na to, da si tako mladi kot tudi usposobljeni strokovnjaki iščejo izzive izven naših meja. Številne zahodnoevropske države so prepoznale potencial slovenskih izobražencev in strokovnjakov. Tako jih s stimulativnimi ponudbami za delo in urejenim delovnim okoljem hitro pritegnejo v svoje vrste, saj se trg dela globalizira. Država bo morala ugrizniti tudi v kislo jabolko sprememb na področju socialne varnosti. Prilagodljivost zaposlitve prinaša tudi projektne oz. netipične oblike zaposlitve, menjavanje delovnih mest bo še pogostejše, več bo dela na daljavo, dela v oblaku, delavnik se spreminja, briše se meja med delovnim in prostim časom. Te spremembe na trgu dela zahtevajo spremembe v pravni podlagi, ki bo tudi tem posameznikom zagotovila ustrezno socialno varnost, primerljivo tistim pri rednih oblikah zaposlitve. Trenutna zakonodaja ne sledi aktivno spremembam na trgu dela, je v določenih delih tudi neustrezna. Slovenija kot država mora omogočiti obdavčitev dela, ki bo podjetjem omogočila, da nagradijo oziroma ustrezno stimulirajo (ključne) kadre. Danes tako odhajajo najbolj obetavni, iz tujine pa prihajajo predvsem manj kvalificirani delavci. Čas je, da to spremenimo.