Družba

Za zdravo leto 2027: Se boljši rezultati res začnejo z gibanjem?

Čas branja 12 min

Članek ponuja vpogled v raziskavo o tem, kako je telesna aktivnost povezana z uspevanjem pri delu – občutkom vitalnosti in nenehnega učenja – ter z uspešnostjo opravljanja delovnih nalog. Kvantitativni rezultati, dopolnjeni z 20 intervjuji z računovodskimi, revizijskimi in finančnimi strokovnjaki, kažejo, da niso pomembne le različne intenzivnosti gibanja, temveč tudi delovne zahteve in pogoji, v katerih zaposleni poskušajo ostati aktivni.

Izvedeli boste:
Zakaj je za uspešnost pri kognitivno zahtevnem delu ključno, da zaposleni ne sedijo ves dan.
Kako različne intenzivnosti gibanja vplivajo na uspevanje pri delu - občutek energije in nenehnega učenja- in delovno uspešnost zaposlenih.
Kaj konkretno lahko organizacije naredijo za več gibanja – in zakaj ni dovolj, da le ponudijo možnost.

21. stoletje je prineslo pomembne spremembe v delovnih okoljih, od hitre digitalizacije, novih hibridnih oblik dela, do velikega povečanja sedečega dela. Telesna neaktivnost je opisana kot »ena izmed resnejših, a premalo obravnavanih javnozdravstvenih težav našega časa« (WHO, 2002) in celo kot »bolezen 21. stoletja« (Arocha Rodulfo, 2019). Ker organizacije vedno bolj prepoznavajo dobro počutje zaposlenih kot ključno za trajnostno uspešnost (Deloitte, 2022), se telesna aktivnost zaposlenih vse pogosteje obravnava ne le kot način zmanjševanja zdravstvenih tveganj in bolniške odsotnosti, temveč tudi kot dejavnik, ki lahko podpira dobro počutje, delovno energijo in uspešno opravljanje delovnih nalog (Calderwood in drugi, 2021; Li in drugi, 2023).

Redna telesna aktivnost lahko podpira vitalnost, učenje in okrevanje – ključne elemente trajnostne uspešnosti in uspevanja pri delu. Uspevanje pri delu opisuje psihološko stanje, v katerem zaposleni hkrati občutijo vitalnost, torej energijo in živost, ter učenje oziroma občutek, da se pri delu razvijajo (Spreitzer in drugi, 2005). Kognitivna (učenje) in afektivna (vitalnost) komponenta skupaj prispevata k številnim pozitivnim oblikam vedenja (npr. proaktivnost, usmerjenost k učnim ciljem, pripravljenost na spoprijemanje z izzivi, karierna ozaveščenost in želja po napredovanju) se v literaturi omenjata kot pomembna dejavnika izboljšanja delovne uspešnosti (Kleine in drugi, 2019; Porath in drugi, 2022). Vendar v poklicih, kot so računovodstvo, revizija in finance, dolgotrajno sedenje, intenzivne kognitivne zahteve in tesni roki otežujejo ohranjanje dobrega počutja in delovne uspešnosti (Molina-Sánchez in drugi, 2019).

Gibanjekot močna oblika »skrbi zase«

Po družbeno vgrajenem modelu uspevanja pri delu (Spreitzer in drugi, 2005) posamezniki uspevajo pri delu, ko doživljajo tako vitalnost kot učenje. To stanje podpirajo osebni in okoljski dejavniki, kot so podpora s strani vodje, smiselno delo in skrb zase (Porath in drugi, 2022). Telesna aktivnost se naravno umešča v ta model kot pomembna oblika »skrbi zase«, ki lahko pomaga obnavljati duševno in telesno energijo, obvladovati utrujenost, stres in izboljševati koncentracijo (Sonnentag, 2018; Schwartz & Porath, 2014).

Z motivacijskega vidika, ki jo v teoriji samoodločanja opredelila Ryan in Deci (2000), lahko telesna aktivnost podpira tri temeljne psihološke potrebe: 

Izpolnjevanje teh potreb spodbuja motivacijo in dobro počutje. 

Teoretična pristopa skupaj nakazujeta, da je telesna aktivnost lahko samoiniciativna oblika skrbi zase, s katero zaposleni pridobivajo in obnavljajo osebne vire, pomembne za uspevanje pri delu, še posebej v kognitivno zahtevnih vlogah, kot so računovodstvo, revizija in finance.

Visoko intenzivna aktivnost se je izkazala kot glavni vir energije in angažiranosti zaposlenih, lahka aktivnost pa z učenjem in razvojem pri delu. 

Na uspevanje pri delu in delovno uspešnost vpliva tudi delovno okolje, zlasti vrsta stresorjev, s katerimi se soočajo zaposleni. LePine in drugi (2016) razlikujejo med stresorji, ki ovirajo delo, in stresorji ki predstavljajo kognitivni izziv. Stresorji, ki ovirajo opravljanje delovnih nalog, kot so birokracija, nejasne vloge in organizacijska politika, lahko zaposlenim jemljejo energijo in motivacijo. Nasprotno so stresorji izziva, kot so delovna obremenitev, časovni pritisk in odgovornost, sicer zahtevni, vendar lahko hkrati spodbujajo učenje in razvoj. Obe vrsti stresorjev sta pogosti v računovodstvu, reviziji in financah, kjer se zaposleni srečujejo s tesnimi roki, visokimi kognitivnimi zahtevami in rigidnimi strukturami. Zato je pri razumevanju uspevanja in delovne uspešnosti pomembno upoštevati tudi, ali zaposleni svoje delovno okolje doživljajo predvsem kot ovirajoče ali kot spodbudno.

Oznake:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije