Intervju

Intervju z Zojo Živo Kregar, HR managerko za en mesec: »Mladi ne želimo sedeti v zadnji vrsti!«

Čas branja 5 min

Zoja Živa Kregar, bodoča magistrica psihologije in letošnja zmagovalka projekta HR manager za en mesec, ki ga organizirata Adecco in Slovenska kadrovska zveza, je septembra v Telekomu Slovenije dobila enomesečno izkušnjo vodenja ob Heleni Lokar, direktorici splošnih služb in HR-ja. V pogovoru razmišlja o izzivih velikih sistemov, pomenu psihološke varnosti, uporabi umetne inteligence ter pričakovanjih mlajših generacij, ki vstopajo na trg dela.

arhiv Planet GV
(Foto: arhiv Planet GV)

Čestitke za zmago med 112 prijavljenimi kandidati! Kaj je bila po vaši oceni tista ključna iskrica, ki je prepričala komisijo v projektu HR manager za en mesec?

Najlepša hvala! Verjamem, da so širša razgledanost, organiziranost, odgovornost in zdrava mera samozavesti lastnosti, ki me spremljajo in mi odpirajo vrata. Je pa res, da jih je treba trenirati vsak dan (smeh). Za menoj je izjemno lepa izkušnja v ocenjevalnem centru, zato sem se še toliko bolj veselila septembrskega začetka dela v Telekomu Slovenije.

Telekom Slovenije je izjemno velik in kompleksen sistem. Katerega kadrovskega izziva ste se najbolj veselili?

Če bi morala izbrati eno samo stvar, je to vprašanje, kako tako veliko organizacijo ohraniti povezano. Ko je v podjetju več tisoč zaposlenih, se stvari ne zgodijo same od sebe. Dobra kultura ni naključje, ampak posledica mnogih vsakodnevnih odločitev – majhnih in velikih. Priznam pa, da me zelo privlači tudi področje umetne inteligence. Smo v obdobju, ko se na novo pišejo pravila dela, in izjemno lepo je biti zraven pri oblikovanju teh procesov.

Dobra kultura ni naključje, ampak posledica mnogih vsakodnevnih odločitev – majhnih in velikih.

Kaj si najbolj želite preizkusiti v praksi, česar vam študij še ni ponudil?

Najbolj si želim pogleda v zakulisje – razumeti, kako nastajajo ključne odločitve, kako se usklajujejo različni pogledi in kako se uresničujejo dobre ideje. Že med študijem in pri projektih opazujem, kako zahtevno je včasih uresničiti zamisli, v velikih sistemih pa so ti izzivi še izrazitejši. Teorija te nauči, kaj je treba narediti, praksa pa pokaže, kako te koncepte in ideje prenesti v življenje.

Študij psihologije ponuja globoko razumevanje človeškega vedenja. Kako boste to znanje razvijali naprej v poslovnem okolju?

Odgovor je preprost – z vseživljenjskim učenjem. Študij psihologije mi daje ogromno znanja in širok nabor veščin, vendar je ključno, da to znanje stalno osvežujem in nadgrajujem. Le tako ostajamo relevantni. Psihologija se spreminja enako hitro kot družbeni vzorci in trendi, zato bo nenehno izobraževanje pri meni vedno na prvem mestu.

V dodiplomski nalogi ste raziskovali podporo partnerjev v stresnih situacijah. Stres in izgorelost sta danes velika izziva v podjetjih. Kako lahko HR gradi okolje, ki ponuja pravo podporo v zahtevnih trenutkih?

Moja raziskava je pokazala, da ljudje ne potrebujemo podpore šele takrat, ko se s stresno situacijo že soočamo, temveč veliko prej. Občutek, da te nekdo sliši in razume, je neprecenljiv. Kadrovska služba ima pri tem ključno vlogo – pa ne le z jogo in sadjem v pisarni, temveč predvsem s premišljeno organizacijo dela in odnosov, s skrbjo za psihološko varnost ter z uveljavljanjem kulture konstruktivnega dajanja povratnih informacij.

Moja raziskava je pokazala, da ljudje ne potrebujemo podpore šele takrat, ko se s stresno situacijo že soočamo, temveč veliko prej. Občutek, da te nekdo sliši in razume, je neprecenljiv.

Za vami je pester nabor izkušenj – od vodenja razstav v kulturi, tutorstva in poučevanja psihologije na gimnaziji do dela na Debelem rtiču in prakse v CUDV Draga. Kaj so vas te različne vloge naučile o delu z ljudmi?

Kljub raznolikosti imajo vse te izkušnje skupni imenovalec: delo z ljudmi in za ljudi. Hitro sem ugotovila, da ni univerzalnega pristopa, zato je prilagodljivost ena najpomembnejših veščin, ki sem jih razvila. Po drugi strani pa so spoštovanje, iskrenost, empatija in jasna komunikacija temelji vsakega kakovostnega odnosa, ne glede na ciljno skupino.

Vsaka od teh vlog ima pri meni posebno mesto. Priznam pa, da mi srce še posebej pogreje, ko srečam katerega od svojih nekdanjih dijakov in sem zanje še vedno »njihova profesorica«.

Kako vaša generacija gleda na HR in kaj mladi danes pričakujejo od sodobnih vodij ter delodajalcev?

Glavna značilnost moje generacije je, da želi razumeti, zakaj nekaj dela. Pomembni so nam iskanje smisla, osebni in poklicni razvoj ter možnost stalnega izobraževanja. Prilagodljivost seveda cenimo, vendar sama po sebi ni več konkurenčna prednost, temveč postaja osnovno pričakovanje.

Poleg tega si želimo varnosti, dobrega počutja in enakovrednosti – to so vrednote, ki nas povezujejo tako v osebnih kot v poslovnih odnosih. Čeprav šele vstopamo na trg dela, imamo mladi veliko sodobnega znanja. Pogled, da »moraš najprej nekaj let sedeti v zadnji vrsti«, je zato preživet. Seveda se moramo ob vstopu v organizacijo še ogromno naučiti, vendar je obratno mentorstvo (angl. reverse mentoring) koncept, ki nam daje občutek, da smo cenjeni in slišani.

Pogled, da »moraš najprej nekaj let sedeti v zadnji vrsti«, je zato preživet.

Kje se vidite po končanem magistrskem študiju – katera kadrovska področja vas najbolj privlačijo?

Trenutno uživam v vlogi začetnice, saj mi to daje svobodo, da spoznam celotno širino HR-ja. Ne želim si zapirati vrat, saj me lahko v praksi navduši tudi področje, ki ga danes še ne pričakujem. Izjemno se veselim vsega, kar me čaka – psihologija je namreč moja največja strast.

Misli, ki ostanejo

Knjiga ali podkast? 

Obvezno knjiga! Najraje berem slovensko literaturo. Izjemno lepo se je v maternem jeziku potopiti v domišljijski svet. Navdušile so me kriminalke Tadeja Goloba, posebno mesto pa ima pri meni knjiga Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, ki me vsakič znova uči hvaležnosti in upanja. Odlični sta mi tudi knjigi Pogovori, ki so mi spremenili življenje Zvezdane Mlakar ter Ogledala Vesne Milek.

HR-moto, ki vas navdihuje? 

Rada se vračam k misli, da je HR vsak dan ena velika zgodba o ljudeh. Ko to ozavestimo, postane delo lažje. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi kdaj potrebujemo pomoč in vsi stremimo k istemu cilju – dobremu počutju. Če lahko sodelavcem pomagam in v delovno okolje vnašam pozitivno energijo, je namen dosežen.

Najboljši nasvet, ki ste ga prejeli? 

Mamin nasvet: »Včasih je bolje ostati prijazen kot imeti prav.« Potrebovala sem nekaj časa, da sem ga zares razumela, danes pa se v praktičnih situacijah zelo pogosto spomnim nanj.

Oznake:
Številka:

Več v kategoriji Intervju

Več člankov iz te kategorije