Prakse

Če želiš razumeti – deluj!

Čas branja 10 min

Delovna organizacija je celovit, povezan sistem. Odvisen je od medosebnih odnosov posameznikov, ki ga sestavljajo. Za uspeh podjetja zato ni pomembno le to, da vsi delajo po svojih najboljših zmožnostih, ampak tudi, da k temu pomagajo drugim1. Delovno okolje je neke vrste habitat, ki dnevno združuje različne ljudi, različnih osebnosti, z različnimi razpoloženji, z različnimi notranjimi čustvenimi stanji. Pomislite, koliko stikov zahteva vaše vsakdanje delo, ki ga opravljate na delovnem mestu. Ti stiki so lahko pogajanja, dajanje navodil, vodenje, delegiranja, upravljanja, prepričevanja … Zaradi tega lahko dokaj hitro nastopijo različne stresne situacije; delovnega, predvsem pa tudi odnosnega izvora.

Stres je definiran kot sindrom, ki vključuje nespecifičen odziv organizma na doživljaj iz okolja. Če pojem prilagodimo tako, da ustreza delovnemu okolju, lahko stres definiramo kot zaznano porušeno ravnotežje med zahtevami delovnega mesta ter posameznikovimi zmožnostmi, da jih izvede, kadar so pomembne tudi posledice neuspeha. Stresna situacija lahko postane negativna izkušnja z emocionalnega vidika in jo lahko povežemo z neprijetnimi stanji anksioznosti, napetosti, depresije in podobnega.2 Navedeno vpliva na naša notranja čustvena stanja ter posledično tudi na medosebne odnose. Zmeda in pomanjkljivosti so pogoste v kolektivih, kjer vladajo neurejeni odnosi, strah pred nadrejenim oziroma pomanjkanje komunikacije2. Komunikacija je ena od številnih psihosocialnih dejavnikov, ki vplivajo na delavce na delovnem mestu. Najpogosteje je proučevana v okviru medsebojnih odnosov ter pojava stresa na delovnem mestu.3 Komunikacija je temelj vsakega odnosa in je tisto orodje, ki ga v vsakem trenutku lahko uporabi vsak izmed nas.

Da bi na vseh naših življenjskih področjih dosegli dobro in učinkovito komunikacijo, ki bi naše odnose gradila in spodbujala, je potrebne veliko samoiniciative in proaktivnosti. Če želimo razumeti svoj osebni vpliv na vzpostavljanje dobre in učinkovite komunikacije ter posledično dobrih medosebnih odnosov, je potrebna naša aktivnost. Potrebno je naše samozavedanje in potrebno je naše delovanje. Učinkovita komunikacija med dvema osebama je tista, pri kateri si prejemnik razlaga sporočilo pošiljatelja enako, kot je le ta želel, da bi si. Učinkovita komunikacija je torej odvisna od učinkovitega pošiljanja in od učinkovitega prejemanja sporočil, zaradi česar Owen Hargie uvršča spretnost komunikacije v področje socialnih spretnosti.4 Komunikacija torej ni enostranski proces in odgovornosti za učinkovito komunikacijo ne nosi zgolj tisti, ki informacijo oziroma določeno sporočilo pošilja ali daje. Komunikacija je kontinuiran, krožni proces dveh ali več sogovornikov in odgovornost za učinkovito komunikacijo nosi tako tisti, ki sporočilo daje, kot tudi tisti, ki sporočila sprejema. Vsaka komunikacija ima svoj vsebinski vidik; to je informacija, ki jo nekdo sporoča. Ima pa tudi odnosni vidik. Terapevti in voditelji treningov uspešne komunikacije pripisujejo velik pomen ločevanju obeh vidikov komunikacije. Pravijo, da zlasti takrat, kadar kako vedenje za nas ni sprejemljivo, ne bi smeli tega povedati tako, da bi ogrožali odnos.4 Komuniciramo ves čas. Bolje, kot bomo to počeli, bolj uspešni bomo pri svojem delu, boljše medosebne odnose bomo vzpostavljali in vzdrževali. Bolj, kot bomo to udejanjali, manj konfliktnih situacij bomo doživljali na delovnem mestu, posledično bomo doživljali manj stresa in dosegali večjo čustveno svobodo.

Komunikacijski model

Kaj je komunikacija? Ali gre pri komunikaciji za besede, ki jih izrečemo, ali za pomen, ki ga sporočamo? Kako vemo, da je sporočilo, ki smo ga posredovali, sporočilo, ki ga je naš sogovornik sprejel? Poleg tega, kako smo lahko prepričani, da je pomen sporočila, ki ga sprejme oseba, enak pomenu, ki smo ga želeli sporočiti?5

Richard Bandler in John Grinder sta razvila komunikacijski model, ki temelji na kognitivni psihologiji in razlaga, kako procesiramo informacije, ki jih sprejmemo iz sveta okoli sebe v svojo nevrologijo, in kako slednje vpliva na naše vedenje.6 Na osnovi tega modela lahko zaključimo, da je naše vedenje pogojeno z lastnim, individualnim in unikatnim odzivom na zunanji svet. Naš komunikacijski proces se začne z zunanjim dogodkom oziroma informacijo, ki jo zaznamo s čuti. Informacije iz zunanjega okolja sprejemamo s petimi osnovnimi čuti: kar vidimo – vizualno (oči), kar slišimo – avditivno (ušesa), z notranjimi in zunanjimi občutki - kinestetično; kar vonjamo – olfaktorno (nos) in kar okušamo- gustatorno (jezik). V vsakem trenutku naši čuti iz okolja pridobivajo nešteto število različnih informacij. Naš um lahko uspešno predela zgolj omejeno število teh informacij. Ko le te vstopijo v našo nevrologijo skozi čute, gredo skozi različne filtre. Informacije iz zunanjega okolja v možganih tako filtriramo skozi različne notranje filtre in kar ohranimo ali izpustimo, ima odločilen vpliv na to, kako si notranje predstavljamo določeno resničnost. Da bi velikansko količino informacij iz zunanjega okolja naši možgani in um lahko predelali, se nezavedno v možganih zgodijo prvi trije procesi: posploševanje, izbris in popačenje. Pri izbrisu del informacij preprosto izpustimo ter se osredotočamo na informacije iz okolja, ki so nam v danem trenutku najpomembnejše. Pri popačenju poenostavimo ali spremenimo svojo senzorično izkušnjo, tako da napačno prikažemo resničnost, pri posploševanju pa na osnovi ene ali več izkušenj naredimo splošno oceno. Notranji filtri so tudi naši spomini, pretekle izkušnje, prepričanja, vrednote … Prav prepričanja in vrednote so naši najmočnejši notranji filtri in pogosto se jih niti ne zavedamo. Na kratko bi lahko povzeli, da so prepričanja sodbe, ki jih imamo o sebi, o drugih ljudeh in o svetu okoli nas. So nekaj, kar verjamemo, da je resnično. Lahko so spodbujajoča ali omejujoča. Vrednote so na drugi strani tisto, kar nam je v življenju res pomembno. Po njih se zavedno in nezavedno ravnamo. Povezane so z našo identiteto in so naši glavni usmerjevalci in motivatorji. Ker so nezavedne in ker po njih ustvarjamo svoje notranje predstave, se po njih nezavedno ravnamo, je zelo pomembno, da bi prav vsak poznal, globoko v sebi, programiran vrednostni sistem. Naše izkušnje oziroma reakcije na neki zunanji dražljaj (informacijo) so torej subjektivne, nekaj, kar si na podlagi notranjih filtrov ustvarimo sami.


Številka:

Več v kategoriji Prakse

Več člankov iz te kategorije